|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Zakoni in akti |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Besedilo
Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike
Slovenije na seji dne 20. decembra 2006 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona
o socialnem varstvu, ki obsega:
- Zakon o socialnem varstvu - ZSV (Uradni list RS, št. 54/92 z dne 13.11.1992),
- Popravek Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 56/92 z dne
27.11.1992),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških - ZP-G (Uradni list RS,
št. 13/93 z dne 12.3.1993),
- Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenija o razveljavitvi prvega odstavka
76. člena Zakona o socialnem varstvu, št. U-I-137/93-24 (Uradni list RS, št.
42/94, z dne 13.7.1994),
- Zakon o nadomestitvi indeksa drobnoprodajnih cen z indeksom cen življenjskih
potrebščin - ZNIDC (Uradni list RS, št. 1/99, z dne 9.1.1999),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-A (Uradni
list RS, št. 41/99 z dne 1.6.1999),
- Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno – ZPDZC (Uradni list RS,
št. 36/2000, z dne 26.4.2000),
- Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami – ZUOPP (Uradni list RS, št.
54/2000, z dne 16.6.2000),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-B (Uradni
list RS, št. 26/01 z dne 12.4.2001),
- Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti – ZIRD (Uradni list RS, št. 110/02 z
dne 18.12.2002),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-C (Uradni
list RS, št. 2/04 z dne 15.1.2004),
- Popravek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu
(Uradni list RS, št. 7/04 z dne 27.1.2004),
- Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o razveljavitvi 27. člena
Zakona o socialnem varstvu, kolikor se na njegovi podlagi v lastni dohodek
družine všteva preživnina otrok, št. U-I-116/03-22 (Uradni list RS, št. 21/06 z
dne 27.2.2006) in
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-D (Uradni
list RS, št. 105/06 z dne 12.10.2006).
Številka: 540-01/91-5/46
Ljubljana, dne 20. decembra 2006
EPA 1103-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.
ZAKON O SOCIALNEM VARSTVU
URADNO PREČIŠČENO BESEDILO
(ZSV-UPB2)
Socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne
problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva.
Država zagotavlja in razvija delovanje socialno varstvenih zavodov, ustvarja
pogoje za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpira in spodbuja
razvoj samopomoči, dobrodelnosti, oblik neodvisnega življenja invalidov ter
drugih oblik prostovoljnega dela na področju socialnega varstva.
Socialno varstveni program, ki ga sprejme Državni zbor:
- določi strategijo razvoja socialnega varstva;
- opredeli prednostna razvojna področja socialnega varstva;
- opredeli specifične potrebe in možnosti posameznih območij;
- določi mrežo javne službe, ki jo zagotavlja država.
Pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe,
namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov,
družin in skupin prebivalstva ter denarno socialno pomoč, namenjeno tistim
posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi
okoliščin, na katere ne morejo vplivati.
Pravice do storitev in denarne socialne pomoči se uveljavljajo po načelih enake
dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa
zakon.
Upravičenci po tem zakonu so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno
prebivališče v Sloveniji ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v
Sloveniji.
Državljani Republike Slovenije, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji,
ter tujci, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, uveljavljajo
pravice do posameznih storitev in denarne socialne pomoči v primerih in pod
pogoji, ki jih določa ta zakon.
Dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva,
obsegajo zlasti vzpostavitev, vzdrževanje in razvijanje zbirk podatkov s
področja socialnega varstva in informacijski sistem, raziskovalne dejavnosti,
eksperimentalne in razvojne programe, izobraževanje in usposabljanje kadrov po
programih, ki ustrezajo potrebam dejavnosti in mednarodnim standardom,
načrtovanje in spremljanje socialne in socialno varstvene politike ter razvoj
stroke.
Informacijske, analitične, strokovno - dokumentacijske in programske dejavnosti
za področje socialnega varstva ter izvajanje temeljnega, aplikativnega in
razvojno raziskovalnega dela na tem področju opravlja inštitut, ki ga ustanovi
država kot javni zavod.
Za spremljanje politike ter dajanje pobud in mnenj k razvojnim usmeritvam na
področju socialnega varstva se pri ministrstvu, pristojnem za socialno varstvo,
ustanovi strokovni svet.
Strokovni svet opravlja zlasti naslednje naloge:
- sodeluje pri pripravi socialno varstvenega programa;
- spremlja potrebe na področju socialnega varstva v Republiki Sloveniji in
predlaga programe ukrepov;
- sodeluje pri pripravi normativov in standardov storitev;
- predlaga in spremlja programe znanstveno raziskovalnih nalog na področju
socialnega varstva;
- daje mnenje k socialnovarstvenim storitvam in programom, kadar zanj zaprosi
minister, pristojen za socialno varstvo.
Člane strokovnega sveta imenuje minister, pristojen za socialno varstvo, iz
vrst priznanih strokovnjakov s področja socialne politike na predlog socialne
zbornice.
Država skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti, zlasti tako, da s
sistemskimi ukrepi na področju davčne politike, zaposlovanja in dela,
štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstva,
vzgoje in izobraževanja in na drugih področjih vpliva na socialni položaj
prebivalcev kakor tudi na razvoj demografsko ogroženih območij.
Ukrepe iz prejšnjega odstavka določijo področni zakoni.
II. SOCIALNO VARSTVENE
STORITVE
10. člen
Socialno varstvene storitve (v nadaljnjem besedilu: storitve), namenjene
preprečevanju socialnih stisk in težav (socialna preventiva), obsegajo
aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva.
Storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav so:
1. prva socialna pomoč,
2. osebna pomoč,
3. pomoč družini,
4. institucionalno varstvo,
5. vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji,
6. pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih.
Storitve iz 1., 2., 3., 4. in 5. točke prejšnjega odstavka se izvajajo po
normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno
varstvo.
Prva socialna pomoč po tem zakonu obsega pomoč pri prepoznavanju in opredelitvi
socialne stiske in težave, oceno možnih rešitev ter seznanitev upravičenca o
vseh možnih oblikah socialno varstvenih storitev in dajatev, ki jih lahko
uveljavi ter o obveznostih, ki so povezane z oblikami storitev in dajatev,
kakor tudi seznanitev upravičenca o mreži in programih izvajalcev, ki nudijo
socialno varstvene storitve in dajatve.
Osebna pomoč po tem zakonu obsega svetovanje, urejanje in vodenje z namenom, da
bi posamezniku omogočili razvijanje, dopolnjevanje, ohranjanje ter izboljšanje
socialnih zmožnosti.
Upravičenec do storitev iz 12.[Lem1] in 13. člena [Lem2] tega zakona je vsakdo, ki se znajde v
socialni stiski in težavi.
Pomoč družini po tem zakonu obsega pomoč za dom, pomoč na domu in socialni
servis.
Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov
med družinskimi člani ter pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za
opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju.
Pomoč družini na domu obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru
invalidnosti, starosti ter v drugih primerih, ko socialna oskrba na domu lahko
nadomesti institucionalno varstvo.
Socialni servis obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru
otrokovega rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč ter v
drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za vključitev osebe v vsakdanje
življenje.
Institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v
drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem
nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa
bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo.
Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno
družinsko življenje po tem zakonu obsega poleg storitev iz prejšnjega odstavka
že vzgojo in pripravo za življenje.
Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo
v duševnem razvoju obsega poleg storitev iz prvega odstavka tega člena še
usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje.
Upravičenec do institucionalnega varstva lahko v primerih in pod pogoji,
določenimi s tem zakonom, namesto pravice do celodnevnega institucionalnega
varstva izbere družinskega pomočnika.
Vodenje in varstvo po tem zakonu obsegata organizirano celovito skrb za odraslo
telesno in duševno prizadeto osebo, razvijanje individualnosti in harmoničnega
vključevanja v skupnost in okolje.
Zaposlitev pod posebnimi pogoji po tem zakonu obsega take oblike dela, ki
omogočajo prizadetim ohranjanje pridobljenih znanj ter razvoj novih
sposobnosti.
Pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih po tem zakonu
obsega svetovanje in pomoč pri reševanju težav, ki jih imajo delavci v zvezi z
delom v delovni sredini in ob prenehanju delovnega razmerja ter pomoč pri
uveljavljanju pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega
zavarovanja ter otroškega in družinskega varstva.
II.A IZBIRA DRUŽINSKEGA
POMOČNIKA
Pravico do izbire družinskega pomočnika ima polnoletna oseba s težko motnjo v
duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč
pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (v nadaljnjem besedilu:
invalidna oseba).
Šteje se, da gre za invalidno osebo iz prejšnjega odstavka, če:
- je zanjo pred uveljavljanjem pravice do izbire družinskega pomočnika skrbel
eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno
plačilo za izgubljeni dohodek,
- ali je oseba invalid po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno
prizadetih oseb, ki potrebuje pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih
potreb,
- ali če v skladu s tem zakonom pristojna komisija ugotovi, da gre za osebo s
težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno ovirano osebo, ki potrebuje
pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ki jo lahko nudi
družinski pomočnik.
Invalidna oseba v primeru izbire družinskega pomočnika obdrži pravico do
dodatka za tujo nego in pomoč oziroma dodatka za pomoč in postrežbo (v
nadaljnjem besedilu: dodatek za pomoč in postrežbo), ki ga prejema po drugih
predpisih, pri čemer vlogi iz 18.č člena [Lem3] tega zakona priloži pisno izjavo, s katero
dovoli, da izplačevalec dodatek, do katerega je upravičena in največ v višini
zneska, določenega na podlagi prvega odstavka 18.i člena [Lem4] tega zakona, v času, ko ji pomoč nudi
družinski pomočnik, izplačuje občini, ki je pristojna za financiranje pravic
družinskega pomočnika po tem zakonu.
Invalidna oseba in njeni zavezanci za preživljanje (v nadaljnjem besedilu:
zavezanci) so dolžni občini, ki financira pravice družinskega pomočnika, redno
za tekoči mesec povrniti sredstva oziroma del sredstev, ki jih občina namenja
za pravice družinskega pomočnika. Invalidna oseba to zagotovi tako, da s pisno
izjavo dovoli izplačevalcu dodatka za pomoč in postrežbo, da le-tega, vendar
največ v višini zneska, določenega na podlagi prvega odstavka 18.i člena[Lem5] tega zakona, izplačuje občini, ki je
pristojna za financiranje pravic družinskega pomočnika po tem zakonu.
Pravice družinskega pomočnika se dodatno financirajo s sredstvi invalidne osebe
do višine njene plačilne sposobnosti in s sredstvi v višini prispevka
zavezancev. Plačilna sposobnost invalidne osebe in prispevek zavezancev se
določita v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 100. člena [Lem6] tega zakona na način, ki velja za določitev
prispevka upravičenca in prispevka zavezanca k plačilu oziroma doplačilu
storitve pomoči družini na domu. Kadar ta sredstva, skupaj s sredstvi iz
tretjega odstavka tega člena ne zadostujejo za financiranje pravic družinskega
pomočnika, razliko doplača občina.
Pristojni center za socialno delo v odločbi o priznanju pravice do izbire
družinskega pomočnika odloči o prispevku invalidne osebe in zavezanca oziroma
občine k plačilu sredstev oziroma dela sredstev, ki jih občina namenja za pravice
družinskega pomočnika, za obdobje od dneva pridobitve pravice do izbire
družinskega pomočnika, v primeru sprememb med izvajanjem te pravice pa s prvim
dnem naslednjega meseca po dnevu nastanka sprememb.
Zavezanec, ki je hkrati družinski pomočnik, ni dolžan prispevati k plačilu
pravic družinskega pomočnika.
Če je invalidna oseba lastnica nepremičnine, se ji v odločbi o priznanju
pravice do izbire družinskega pomočnika lahko prepove odtujiti in obremeniti
nepremičnino, katere lastnica je, v korist občine, ki financira pravice
družinskega pomočnika, na način in pod pogoji, kot je določeno v 100.c členu [Lem7] tega zakona v primeru uveljavljanja
oprostitve plačila storitve pomoči družini na domu.
Družinski pomočnik je oseba, ki invalidni osebi nudi pomoč, ki jo potrebuje.
Družinski pomočnik ni dolžan kriti materialnih stroškov za življenje invalidne
osebe.
Družinski pomočnik je lahko le oseba, ki se je z namenom, da bi postala
družinski pomočnik, odjavila iz evidence brezposelnih oseb ali je zapustila trg
dela. Družinski pomočnik je lahko tudi oseba, ki je v delovnem razmerju s
krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri delodajalcu.
Šteje se, da je oseba zapustila trg dela, če je z namenom, da bi postala
družinski pomočnik, opustila zaposlitev s tem, da je odpovedala pogodbo o
zaposlitvi s polnim delovnim časom ali pa je zaradi tega namena sklenila le
delovno razmerje s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri istem
oziroma drugem delodajalcu, ali pa, če je samostojni podjetnik posameznik
prenehal ali družba z enim družbenikom (enoosebna družba), ki ne zaposluje
drugih oseb, prenehala opravljati dejavnost, kar dokazuje s potrdilom o izbrisu
iz poslovnega oziroma sodnega registra.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi ali odjava iz evidence brezposelnih oseb z namenom
biti družinski pomočnik invalidu ne pomeni krivdnega izključitvenega razloga za
pridobitev pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer
brezposelnosti.
Družinski pomočnik je lahko oseba, ki ima isto stalno prebivališče kot
invalidna oseba, oziroma eden od družinskih članov invalidne osebe.
Kot družinski član po prejšnjem odstavku se štejejo osebe, ki se kot družinski
člani upoštevajo pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči po tem
zakonu, in brat in sestra, stara mati, stari oče, stric in teta.
Invalidna oseba uveljavlja pravico do izbire družinskega pomočnika pri centru
za socialno delo, ki je v skladu s tem zakonom pristojen za invalidno osebo.
Invalidna oseba mora v vlogi za uveljavljanje pravice do izbire družinskega
pomočnika navesti naslednje osebne podatke:
- ime in priimek,
- EMŠO,
- davčno številko,
- podatke o prebivališču (v primeru tujega državljanstva tudi podatke o izdanem
dovoljenju za prebivanje v Republiki Sloveniji),
- podatke o imenu in priimku ter prebivališču osebe, ki jo želi za družinskega
pomočnika.
V primeru iz prve in druge alinee drugega odstavka 18.a člena [Lem8] tega zakona mora invalidna oseba v vlogi
navesti tudi podatke o tem, pri katerem centru za socialno delo je uveljavljal
pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek eden od staršev oziroma pri
katerem centru za socialno delo je bilo ugotovljeno, da je invalidna oseba, in
na podlagi katerih predpisov prejema dodatek za tujo nego in pomoč za
opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.
V primeru iz tretje alinee drugega odstavka 18.a člena [Lem9] tega zakona mora invalidna oseba vlogi
priložiti dokumentacijo, iz katere je razvidno, da pri njej obstaja težka
motnja v duševnem razvoju oziroma težka gibalna oviranost in da zato potrebuje
pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb.
Vlogi mora invalidna oseba priložiti izjavo izbranega družinskega pomočnika, da
želi invalidni osebi nuditi pomoč, ki jo potrebuje, in da bo zapustil trg dela
oziroma da se bo odjavil iz evidence brezposelnih oseb ter ali želi uveljaviti
pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek.
Izjava mora vsebovati naslednje osebne podatke družinskega pomočnika:
- ime in priimek,
- EMŠO,
- davčno številko,
- podatke o prebivališču (v primeru tujega državljanstva tudi podatke o izdanem
dovoljenju za prebivanje v Republiki Sloveniji),
- podatke o transakcijskem računu.
Invalidna oseba in družinski pomočnik lahko skleneta dogovor, v katerem
podrobneje določita način, vrsto in obseg pomoči, ki jo bo družinski pomočnik
nudil invalidni osebi. V primeru sklenjenega dogovora mora biti vlogi priložen
tudi ta dogovor.
Če je invalidna oseba pred uveljavljanjem pravice do družinskega pomočnika v
celodnevnem institucionalnem varstvu, mora pristojni center za socialno delo
pred odločitvijo pridobiti tudi mnenje zavoda, v katerem je nameščena, ki ga
mora z vso dokumentacijo, s katero razpolaga, posredovati komisiji iz 18.f člena tega zakona.
Pristojni center za socialno delo odloči o izbiri določene osebe za družinskega
pomočnika na podlagi mnenja invalidskih komisij Zavoda za pokojninsko in
invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: invalidska komisija).
Dokumentaciji, ki jo center za socialno delo pošlje invalidski komisiji iz
prejšnjega odstavka, mora center za socialno delo priložiti tudi predhodno
mnenje občine, pristojne za financiranje pravic družinskega pomočnika po tem
zakonu, o znanih okoliščinah, ki so pomembne za oblikovanje mnenja invalidske
komisije.
Občina, ki je pristojna za financiranje pravic družinskega pomočnika po tem
zakonu, da predhodno mnenje iz prejšnjega odstavka v roku 10 dni od prejema
obvestila centra za socialno delo o tem, da vodi postopek, v katerem odloča o
pravici do izbire družinskega pomočnika. Če občina v navedenem roku ne da
mnenja, se postopek nadaljuje.
Invalidska komisija v svojem mnenju ugotovi, ali gre za upravičenca iz 18.a člena tega zakona in ali mu izbrani družinski pomočnik
potrebno pomoč lahko nudi.
Pri pripravi svojega mnenja invalidska komisija upošteva pogoje iz tega zakona
in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ter vse dejavnike, ki bi lahko
vplivali na pomoč invalidni osebi.
V primeru, da je invalidna oseba za družinskega pomočnika izbrala tistega od
staršev, ki ji je že nudil nego in varstvo in je po predpisih o starševskem
varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek, lahko center za socialno
delo o pravici do izbire družinskega pomočnika odloči brez mnenja invalidske
komisije iz prejšnjega člena.
Pristojni center za socialno delo izda odločbo, s katero ugotovi, da bo
invalidni osebi pomoč, ki jo potrebuje pri opravljanju vseh osnovnih
življenjskih potreb, nudil izbrani družinski pomočnik, in hkrati odloči o
pravici družinskega pomočnika iz prvega odstavka 18.i člena[Lem10] tega zakona.
Center za socialno delo ugodi izbiri določene osebe za družinskega pomočnika,
če:
- gre za upravičenca iz 18.a člena tega zakona,
- če izbrani pomočnik izpolnjuje pogoje po tem zakonu in
- če invalidska komisija iz 18.f člena oziroma iz 18.o člena tega zakona poda pozitivno mnenje, da mu izbrani
družinski pomočnik to pomoč lahko nudi, razen v primeru iz 18.g
člena tega zakona.
Družinski pomočnik ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek v
višini minimalne plače oziroma sorazmernega dela plačila za izgubljeni dohodek
v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega. Delno plačilo za izgubljeni
dohodek se usklajuje z rastjo minimalne plače.
Družinskemu pomočniku pravica iz prejšnjega odstavka pripada od dneva
izvršljivosti odločbe, s katero je ugodeno izbiri določene osebe za družinskega
pomočnika. Če je izbrani družinski pomočnik zapustil trg dela ali se odjavil iz
evidence brezposelnih oseb kasneje, mu pravica iz prejšnjega odstavka pripada s
prvim naslednjim dnem po dnevu, ko je zapustil trg dela oziroma se odjavil iz
evidence brezposelnih oseb.
Če je za invalidno osebo pred uveljavljanjem pravice izbire družinskega pomočnika
skrbel eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno
plačilo za izgubljeni dohodek, staršu pripada pravica družinskega pomočnika iz
prvega odstavka tega člena od prvega dne po prenehanju pravic po predpisih o
starševskem varstvu do dokončnosti odločbe, s katero pristojni center za
socialno delo odloči o izbiri družinskega pomočnika in njegovih pravicah.
Družinski pomočnik invalidni osebi nudi pomoč v skladu z njenimi potrebami in
interesi, zlasti pa:
- nastanitev, nego, prehrano in gospodinjska opravila,
- zdravstveno oskrbo preko izbranega osebnega zdravnika,
- spremstvo in udejstvovanje v različnih socialnih in družbenih aktivnostih
(kulturne, športne, verske, izobraževalne),
- omogočati, da zakonit zastopnik, če ga invalidna oseba ima, opravlja svojo
funkcijo.
Družinski pomočnik se mora udeleževati programov usposabljanja, ki jih določi
socialna zbornica, ki določi tudi njihovo vsebino, izvajalce, pogostost in
trajanje.
Center za socialno delo ves čas spremlja, ali družinski pomočnik invalidni
osebi zagotavlja ustrezno pomoč. Invalidna oseba lahko kadarkoli center za
socialno delo seznanja z delom družinskega pomočnika.
Družinski pomočnik je dolžan pristojnemu centru za socialno delo najmanj enkrat
letno poročati o izvajanju pomoči invalidni osebi. Center za socialno delo mora
s poročilom družinskega pomočnika seznaniti invalidno osebo, ki k poročilu
lahko poda svoje mnenje.
V primeru spremenjenih okoliščin, ki bi onemogočile nadaljnje izvajanje pomoči,
mora družinski pomočnik nemudoma obvestiti pristojni center za socialno delo.
Center za socialno delo o spremenjenih okoliščinah pridobi tudi mnenje
invalidne osebe.
Pristojni center za socialno delo o delu družinskega pomočnika sestavlja letno
socialno poročilo, ki vsebuje tudi obvestila oziroma mnenja invalidne osebe iz
prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena in poročila oziroma obvestila
družinskega pomočnika iz drugega in tretjega odstavka tega člena.
V primeru spremenjenih okoliščin ali če center za socialno delo podvomi v
ustreznost pomoči družinskega pomočnika, celotno dokumentacijo odstopi
invalidski komisiji iz 18.f člena tega zakona, ki mora novo
mnenje v skladu s tem zakonom podati najkasneje v roku 30 dni od prejema
dokumentacije.
Če invalidska komisija iz 18.f člena oziroma iz 18.o člena tega zakona ugotovi, da invalidni osebi ni
zagotovljena ustrezna pomoč, center za socialno delo ravna po določbi 18.l člena tega zakona.
Družinski pomočnik preneha opravljati svoje naloge:
- na željo invalidne osebe,
- na željo družinskega pomočnika,
- zaradi spremenjenih potreb invalidne osebe,
- zaradi izvajanja dolžnosti in nalog v nasprotju z določbami tega zakona,
- s smrtjo družinskega pomočnika,
- s smrtjo invalidne osebe.
V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi, drugi,
tretji in četrti alinei prejšnjega odstavka pristojni center za socialno delo
izda odločbo.
Družinski pomočnik z dnem dokončnosti odločbe iz prejšnjega odstavka izgubi
pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek.
V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po šesti alinei
prvega odstavka tega člena družinski pomočnik obdrži pravico do delnega plačila
za izgubljeni dohodek še 3 mesece po smrti invalidne osebe.
Če invalidna oseba v času, ko ji pomoč nudi družinski pomočnik, ravna v
nasprotju z določbo iz tretjega odstavka 18.a člena[Lem11] tega zakona, se tako ravnanje šteje kot
razlog za prenehanje opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi alinei
prvega odstavka tega člena.
V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prejšnjem
členu, razen v primeru prenehanja po šesti alinei prvega odstavka prejšnjega člena[Lem12] , ima invalidna oseba pravico do nove
izbire družinskega pomočnika ali pravico do celodnevnega institucionalnega
varstva ali do pričetka ponovnega izplačevanja dodatka za tujo nego in pomoč.
V primeru, da se invalidna oseba želi vrniti v zavod, v katerem je bivala pred
uveljavljanjem pravice do pravice do družinskega pomočnika, ima prednost pri
sprejemu v ta zavod.
18.n člen
V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi, tretji in
šesti alinei prvega odstavka 18.l člena[Lem13] ima družinski pomočnik pravice iz naslova
zavarovanja za primer brezposelnosti, kot če bi mu prenehala pogodba o
zaposlitvi brez njegove krivde.
V primeru, ko družinski pomočnik invalidni osebi ne želi več nuditi pomoči,
mora invalidni osebi nuditi pomoč, ki jo ta potrebuje, dokler ji ni
zagotovljena nova pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb ali druga
oblika varstva. Tudi v tem primeru ima družinski pomočnik pravice iz naslova
zavarovanja za primer brezposelnosti, kot če bi mu prenehala pogodba o
zaposlitvi brez njegove krivde. Če družinski pomočnik kljub temu ne nudi pomoči
invalidni osebi, kot jo potrebuje, se pri uveljavljanju pravic po predpisih o
zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje kot, da je
družinskemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga.
V primeru prenehanja pravic družinskega pomočnika zaradi izvajanja pravice v
nasprotju z določbami tega zakona mora pristojni center za socialno delo do
uveljavitve pravice invalidne osebe iz 18.m člena čimprej
urediti začasno drugo pomoč. V tem primeru se pri uveljavljanju pravic po
predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje kot, da
je družinskemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga.
Družinski pomočnik se mora pri pristojni enoti Zavoda Republike Slovenije za
zaposlovanje zaradi uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer
brezposelnosti po tem zakonu prijaviti v 30 dneh od dokončnosti odločbe iz
drugega odstavka 18.l
člena[Lem14] tega zakona oziroma od poteka roka iz
četrtega odstavka 18.l
člena[Lem15] tega zakona.
Zoper odločbo centra za socialno delo, s katero invalidni osebi ni ugodena
izbira določene osebe za družinskega pomočnika, ima invalidna oseba pravico do
pritožbe.
Zoper odločbo iz prvega odstavka 18.h člena [Lem16] tega zakona se lahko v delu, ki se nanaša
na odločitev o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek, pritoži tudi
izbrani družinski pomočnik. Invalidna oseba oziroma izbrani družinski pomočnik
se lahko pritožita tudi zoper odločbo, izdano na podlagi tretje in četrte
alinee prvega odstavka 18.l člena[Lem17] tega zakona.
Pritožba zoper odločbo iz prvega in drugega odstavka tega člena ne zadrži
izvršitve.
V postopku na drugi stopnji ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, odloči
na podlagi mnenja invalidske komisije, ki po predpisih o pokojninskem in
invalidskem zavarovanju na drugi stopnji obravnava mnenja invalidske komisije
iz 18.f člena tega zakona.
Člani invalidske komisije, ki na drugi stopnji obravnava mnenja invalidske
komisije iz 18.f člena tega zakona ne morejo biti osebe, ki
so sodelovale v postopku na prvi stopnji.
Minister, pristojen za socialno varstvo, predpiše natančnejše pogoje in
postopek za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika.
Določbe tega zakona o inšpekcijskem nadzoru se uporabljajo tudi za nadzor v zvezi
z uveljavljanjem in izvajanjem pravice do izbire družinskega pomočnika.
III. DENARNA SOCIALNA
POMOČ
19. člen
Z denarno socialno pomočjo se upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji
zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v
višini, ki omogoča preživetje.
Šteje se, da je preživetje iz prejšnjega odstavka omogočeno, če so upravičencu
zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih
prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem
zakonom (v nadaljnjem besedilu: minimalni dohodek).
Pri ugotavljanju upravičenosti in določanju višine denarne socialne pomoči se
upoštevajo le osnove in merila, določena s tem zakonom.
Vsakdo je po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in
svojih družinskih članov.
Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali
zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili
ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni
preživljati, ali na drug način, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini
in pod pogoji, določenimi s tem zakonom.
Prejemnik denarne socialne pomoči ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju
od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi
pravic iz dela.
Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje
družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz
razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale
pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in
olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu.
Denarno socialno pomoč poleg upravičencev iz 5. člena [Lem18] tega zakona lahko uveljavljajo tudi osebe,
ki denarno socialno pomoč lahko uveljavljajo na podlagi mednarodnih aktov, ki
obvezujejo Republiko Slovenijo.
Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 40.599 tolarjev in se usklajuje enkrat
letno, in sicer v mesecu januarju za indeks cen življenjskih potrebščin za
obdobje zadnjih 12 mesecev pred mesecem uskladitve, uporablja pa se od prvega
dne naslednjega meseca po uskladitvi.
Višino usklajenega osnovnega zneska minimalnega dohodka minister, pristojen za
socialno varstvo, objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Ne glede na druge določbe tega zakona se denarne socialne pomoči ne dodeli
samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega
ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.
Kot premoženje v tem zakonu se ne upošteva:
- stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o
stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje,
- premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju
lastnega dohodka,
- predmeti, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe
razen gotovina iz 5. točke 79. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni
list RS, 51/98, 72/98-sklep US in 11/99-odločba US) in
- osebno vozilo v vrednosti do višine 35 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.
Način ugotavljanja prihrankov in premoženja po tem zakonu oziroma njegove
vrednosti podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
Do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega
dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki
brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi
lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina
izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane.
Za razloge iz prejšnjega odstavka štejejo zlasti:
- prenehanje delovnega razmerja iz razlogov, zaradi katerih zavarovanci ne
morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju
in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen če gre za popolno nezmožnost za
delo;
- razlogi, zaradi katerih pristojni organ za zaposlovanje osebo preneha voditi
v evidenci brezposelnih oseb, razen razlogov iz prve, pete, šeste, sedme in
osme alinee prvega odstavka 70. člena[Lem19] zakona o zaposlovanju in zavarovanju za
primer brezposelnosti;
- neprijavljenost pri pristojnem organu za zaposlovanje, kadar bi se oseba po
predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti lahko štela za
brezposelno osebo;
- neutemeljena odklonitev primernega dela po podjemni pogodbe oziroma pogodbi o
naročilu avtorskega dela ali primernega začasnega ali občasnega humanitarnega
ali drugega podobnega dela;
- neutemeljena opustitev uveljavljanja pravice, ki bi vplivala na socialni
položaj te osebe oziroma njenih družinskih članov;
- nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 34.a člena [Lem20] tega zakona;
- zavrnitev sklenitve oziroma neizvrševanje pogodbe o aktivnem reševanju svoje
socialne problematike;
- prestajanje zaporne kazni;
- izguba sredstev za preživljanje oziroma katerega koli dohodka, ne glede na
to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere
je sama vplivala.
Ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči se razlog
iz prve, četrte in devete alinee prejšnjega odstavka po preteku 6 mesecev od
njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene pogodbo o aktivnem
reševanju njegove problematike iz 32. člena [Lem21] tega zakona.
Osebe, pri katerih obstajajo razlogi iz prvega in drugega odstavka tega člena,
se pri ugotavljanju minimalnega dohodka družine ne upoštevajo, upoštevajo pa se
njihovi dohodki.
Ne glede na razloge iz prve, druge in tretje alinee drugega odstavka prejšnjega
člena[Lem22] je ob izpolnjevanju drugih pogojev za
pridobitev denarne socialne pomoči do denarne socialne pomoči upravičena oseba,
ki skrbi:
- za otroka ali
- za odraslo osebo, ki ni sposobna skrbeti zase,
ki se po tem zakonu šteje v družino, če tak način varstva otroku oziroma
odrasli osebi nadomešča institucionalno varstvo po tem zakonu.
Višina denarne socialne pomoči za upravičenca, ki nima lastnih dohodkov po tem
zakonu, se določi v višini minimalnega dohodka, ki pripada upravičencu po tem
zakonu.
Višina denarne socialne pomoči za druge upravičence se določi kot razlika med
minimalnim dohodkom, ki pripada upravičencu, in njegovimi dohodki,
ugotovljenimi na način, ki ga določa ta zakon (v nadaljnjem besedilu: lastni
dohodek).
Višina denarne socialne pomoči za družino se določi kot razlika med seštevkom
minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oziroma družinskim
članom, in dohodki, ugotovljenimi na način, ki ga določa ta zakon, vseh
družinskih članov (v nadaljnjem besedilu: lastni dohodek družine).
Višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana se v razmerju do
osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena [Lem23] tega zakona določi po naslednjih merilih:
- prva odrasla oseba v družini: 1
- vsaka naslednja odrasla oseba v družini: 0,7
- otrok do 18 let in polnoletni otrok, ki so ga starši
dolžni preživljati zaradi rednega šolanja 0,3.
Višina minimalnega dohodka za enostarševsko družino se poveča za 30% osnovnega
zneska minimalnega dohodka iz 22. člena[Lem24] tega zakona.
V primeru skupnega varstva in vzgoje otroka se višina minimalnega dohodka za
otroka v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma dodatek iz
prejšnjega odstavka določita v polovični višini merila iz prvega odstavka tega
člena oziroma dodatka iz prejšnjega odstavka.
Kot prva odrasla oseba v družini se šteje samska oseba oziroma tisti od
zakoncev oziroma oseb, ki živita v življenjski skupnosti iz prve alinee prvega
odstavka 26.
člena [Lem25] tega zakona, ki uveljavlja pravico do
denarne socialne pomoči. Kot prva odrasla oseba v družini se šteje tudi
mladoletna oseba brez staršev, razen v primerih iz četrte alinee prvega
odstavka 26.
člena[Lem26] tega zakona.
Za naslednjo odraslo osebo v družini se šteje polnoletna oseba, ki se po tem
zakonu šteje v družino in ki ni otrok iz zadnje alinee prvega odstavka tega
člena.
V družino po tem zakonu se štejejo naslednje osebe oziroma družinski člani:
- zakonec oziroma oseba, ki živi z osebo, ki uveljavlja pravico do denarne
socialne pomoči, najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o
zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z
zakonsko zvezo,
- otroci osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler jih je
ta dolžna preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja,
- pastorki osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler ima
ta z enim od njegovih staršev, ki je dolžan preživljati svojega otroka,
sklenjeno zakonsko zvezo ali razmerje iz prve alinee tega odstavka,
- mladoletni vnuki, nečaki in bratje oziroma sestre osebe, ki uveljavlja
pravico do denarne socialne pomoči, ali osebe iz prve alinee tega odstavka, če ta
oseba preživlja svoje mladoletne vnuke, nečake ali brate oziroma sestre, ki so
brez staršev.
Ne glede na določilo prejšnjega odstavka se v družino po tem zakonu šteje tudi
odrasla oseba, ki jo je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova (v
pretežnem delu) dolžan preživljati kdo od članov družine, če nima lastnih
dohodkov oziroma premoženja v višini minimalnega dohodka.
Samska oseba je oseba, ki nima družinskih članov po tem zakonu.
Ne glede na določilo prejšnjega člena se v družino po tem zakonu ne štejejo:
- zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ki v
življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino,
- otroci, ki ob razvezi zakonske zveze ali skupnosti iz prve alinee prvega
odstavka prejšnjega člena[Lem27] niso bili dodeljeni v vzgojo in varstvo
osebi, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali osebi iz prve
alinee prvega odstavka prejšnjega člena[Lem28] in
- otroci in pastorki iz druge in tretje alinee prvega odstavka prejšnjega člena[Lem29] , ki se poročijo ali živijo v življenjski
skupnosti iz prve alinee prvega odstavka prejšnjega člena[Lem30] ali postanejo roditelji ter skrbijo za
otroka.
V lastni dohodek po tem zakonu se štejejo dediščine, darila, dohodki in
prejemki, ki so viri dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso
obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen:
- dodatka za pomoč in postrežbo in drugih prejemkov za nego in pomoč,
- otroškega dodatka,
- dodatka za nego otroka,
- pomoči za opremo novorojenca,
- stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom,
- štipendij in drugih prejemkov, ki so namenjeni ali omogočajo usposabljanje
ali izobraževanje,
- sredstev, namenjenih odpravi posledic elementarne nesreče;
- denarne socialne pomoči po tem zakonu in po predpisih samoupravnih lokalnih
skupnosti.
Ne glede na določila prejšnjega odstavka se v lastni dohodek štejejo tudi
sredstva za tujo nego in pomoč, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki
uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali njen družinski član. Če
oseba, ki uveljavlja pravico do denarne pomoči, oziroma njen družinski član
dokaže, da nego in pomoč nudi v drugačni vrednosti, se v lastni dohodek šteje
višina sredstev za tujo nego in pomoč, ki jih prejema oseba, za katero skrbi, v
tej vrednosti.
V lastni dohodek rejniške družine se šteje nagrada za otroka v rejništvu, ki jo
prejema rejniška družina.
V lastni dohodek se štejejo tudi posredno ugotovljeni dohodki in prejemki, ki
jih samska oseba oziroma družina ne izkazuje, pa se ugotovi, da v določeni
višini plačuje za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z
ugotovljenim lastnim dohodkom ne bi zmogla.
Od lastnega dohodka se odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega
pravnega naslova.
Opomba: Člen je razveljavljen, kolikor se na njegovi podlagi v lastni dohodek
družine všteva preživnina otrok.
Kot lastni dohodek, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči,
se upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko
osebo oziroma družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve
vloge.
Pri ugotavljanju lastnega dohodka se vsi dohodki in prejemki upoštevajo v
višini, s katero upravičenec razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov
za socialno varnost.
Kadar na način iz prejšnjega člena ni mogoče ugotoviti lastnega dohodka, ki ga
bo samska oseba oziroma družina dosegala v prihodnjem obdobju, ker je
upravičenec ostal brez rednih periodičnih dohodkov, se periodični dohodki, ki
jih je upravičenec nehal prejemati, pri ugotavljanju lastnega dohodka ne
upoštevajo.
Če je upravičenec v obdobju iz prejšnjega člena periodični dohodek šele začel
prejemati, se kot višina njegovega lastnega dohodka upošteva višina zadnjega
prejetega mesečnega dohodka.
Periodični dohodki po tem zakonu so plače, pokojnine, preživnine, rente in
drugi dohodki, ki jih upravičenec prejema v enakih oziroma podobnih zneskih v
enakih oziroma podobnih časovnih obdobjih.
Ne glede na druga določila tega zakona se dohodki iz naslova priložnostnega
dela v obdobju iz 27.a člena tega zakona upoštevajo samo v
višini, kolikor povprečno mesečno presegajo višino minimalnega dohodka, ki bi
pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, če ne bi imel
drugih dohodkov.
Priložnostni dohodki po tem zakonu so dohodki, ki jih je upravičenec prejel
samo enkrat za enkratno opravljeno delo.
Ne glede na druga določila tega zakona se občasni, neperiodični dohodki, ki jih
je upravičenec prejel v obdobju iz 27.a člena tega zakona,
upoštevajo v višini prejetih dohodkov, kolikor povprečno mesečno presegajo
višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma
družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov.
Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz 27.a člena tega zakona, vendar v obdobju dvanajstih mesecev
pred mesecem vložitve vloge, se upoštevajo, če dosegajo ali presegajo višino
prihrankov oziroma vrednosti premoženja iz prvega odstavka 23. člena [Lem31] tega zakona. Ti dohodki se štejejo tako, da
se kot lastni dohodek upošteva 1/12 dohodkov.
Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz
prejšnjega odstavka, se kot prihranki oziroma premoženje upoštevajo glede na višino
oziroma vrednost po 23. oziroma[Lem32] 31. členu [Lem33] tega zakona.
Občasni, neperiodični dohodki po tem zakonu so dediščine, darila, odškodnine,
odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat
in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela.
Kadar je upravičenec v obdobju iz 27.a člena tega zakona
prejel dohodke iz naslova priložnostnega dela in občasne, neperiodične dohodke,
se ti dohodki upoštevajo v višini, kolikor njihova vsota povprečno mesečno
presega višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu
oziroma družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov.
Osebam, ki so poročene, živijo v življenjski skupnosti iz prve alinee prvega
odstavka 26.
člena[Lem34] tega zakona ali postanejo roditelji in skrbijo
za otroka in so jih zaradi šolanja dolžni preživljati starši, se ob
izpolnjevanju drugih pogojev po tem zakonu v lastni dohodek šteje preživnina,
ki jo prejemajo na podlagi izvršljivega pravnega naslova.
Kolikor višina preživnine ni določena z izvršljivim pravnim naslovom, se osebam
iz prejšnjega odstavka v lastni dohodek šteje preživnina v višini dejansko
prejetih sredstev.
Če center za socialno delo ugotovi, da starši k preživljanju oseb iz prvega
odstavka tega člena ne prispevajo, jih pozove k sklenitvi oziroma izvrševanju
dogovora oziroma sporazuma o preživljanju.
Osebam, katerih družinski člani nimajo prijavljenega stalnega prebivališča v
Republiki Sloveniji oziroma kot tujci nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v
Republiki Sloveniji, se ob izpolnjevanju drugih pogojev po tem zakonu v lastni
dohodek šteje preživnina na enak način, kot je določeno za osebe v prejšnjem
členu.
Osebam, katerih družinski člani iz prejšnjega odstavka bivajo v Republiki
Sloveniji, se v primeru, ko preživnina ni določena z izvršljivim pravnim
naslovom, ob izpolnjevanju drugih pogojev po tem zakonu v lastni dohodek šteje
dohodek tega družinskega člana, zmanjšan za 0,7 osnovnega zneska minimalnega
dohodka.
Ne glede na druga določila tega zakona se pri ugotavljanju upravičenosti do
denarne socialne pomoči ne upoštevajo:
- otroci in pastorki iz druge in tretje alinee 26. člena[Lem35] tega zakona, ki so v rejništvu in za
katere so starši v celoti oproščeni plačila rejnine,
- otroci in pastorki iz druge in tretje alinee 26. člena [Lem36] tega zakona, ki prejemajo preživnino ali
družinsko pokojnino, višjo od minimalnega dohodka, ki bi jim pripadal, če ne bi
imeli drugih dohodkov, in
- druge osebe, ki so v institucionalnem varstvu in so v celoti oproščene
plačila storitve,
in ne njihovi dohodki.
Pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči oseb, ki živijo v
registrirani istospolni partnerski skupnosti, se smiselno uporabljajo določbe
25.a, 26., 28., 28.a, 29. in 35. člena tega zakona.
Dohodek iz dejavnosti, iz katerih je davčni zavezanec po predpisih o dohodnini
dolžan plačevati davek od dohodkov iz dejavnosti (davek iz dejavnosti), se pri
ugotavljanju lastnega dohodka šteje v skladu z metodologijo o upoštevanju
dohodka iz dejavnosti, ki jo podrobneje predpiše minister, pristojen za
socialno varstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za finance.
Dohodek iz kmetijske dejavnosti se v lastni dohodek šteje v skladu z
metodologijo, ki jo podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno
varstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo, in ministrom,
pristojnim za finance.
V primerih starosti nad 63 let, bolezni, invalidnosti ali drugih osebnih
lastnosti upravičenca, na katere upravičenec ni mogel vplivati oziroma jih ni
mogel preprečiti in zaradi katerih kmetijsko oziroma gozdno zemljišče ni
obdelovano, dohodka pa s prodajo ali oddajo v najem ali zakup Skladu kmetijskih
zemljišč in gozdov Republike Slovenije ali drugi pravni ali fizični osebi ni
mogoče pridobiti, se šteje, da dohodka iz kmetijske dejavnosti ni oziroma ni
bilo.
Nezmožnost obdelovanja zemljišča do starosti 63 let ugotavlja invalidska
komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Starost nad
63 let se smatra za utemeljen razlog uveljavljanja nezmožnosti obdelovanja
zemljišča.
Osebe, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, niso dolžne iskati oziroma
sprejeti zaposlitve, kadar kmetijska dejavnost zagotavlja doseganje minimalnega
dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, za
vsako od oseb, ki bi si sicer bile dolžne iskati zaposlitev.
Center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli
ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi oziroma družini, za katero je mogoče
sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka ali delno zagotovljen,
ker:
- ima prihranke, ki omogočajo preživetje, oziroma premoženje, ki ne dosega
višine prihrankov oziroma vrednosti premoženja iz 23. člena[Lem37] tega zakona,
- se najmanj 30 dni nahaja v bolnišnici ali drugi ustanovi, v kateri ji je
zagotovljena celodnevna oskrba, in sama ni zavezana k plačilu ali je zavezana k
delnemu plačilu stroškov,
- živi z osebami oziroma ji pri preživljanju pomagajo osebe, ki niso družinski
člani po tem zakonu, ali je njeno preživetje zagotovljeno na drug način.
Center za socialno delo pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči
tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi oziroma
družini:
- v primeru prve alinee prejšnjega odstavka odšteje 1/3 prihrankov oziroma
vrednosti premoženja,
- v primeru iz druge in tretje alinee prejšnjega odstavka odšteje mesečno
vrednost osnovne oskrbe, ki jo ima zagotovljeno upravičenec (bivanje,
prehrana).
Center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli
ali se dodeli v nižjem znesku tudi samski osebi, ki ima prijavljeno stalno ali
začasno prebivališče na istem naslovu oziroma dejansko biva z osebami, ki niso
družinski člani po tem zakonu in imajo dovolj lastnih sredstev za preživljanje.
V primeru znižanja se od denarne socialne pomoči odšteje 30% minimalnega
dohodka, ki bi tej osebi pripadal, če ne bi imela drugih dohodkov.
Šteje se, da imajo osebe iz prejšnjega odstavka, ki niso družinski člani po tem
zakonu, dovolj lastnih sredstev za preživljanje, če njihov lastni dohodek
presega minimalni dohodek, ki bi jim pripadal, če ne bi imeli drugih dohodkov.
Razloge iz prvega odstavka tega člena in način njihovega ugotavljanja ter
metodologijo upoštevanja vrednosti iz druge alinee drugega odstavka tega člena
podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
Upravičencu do denarne socialne pomoči, ki je zaradi starosti, bolezni ali
invalidnosti nezmožen za delo in mu je za opravljanje osnovnih življenjskih potreb
nujna pomoč druge osebe in ne prejema dodatka za tujo nego in pomoč po drugih
predpisih, se denarna socialna pomoč poveča za dodatek za pomoč in postrežbo.
Potrebo po nujni pomoči druge osebe ugotavlja invalidska komisija po predpisih
o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Višina dodatka za pomoč in postrežbo se določi v višini dodatka za pomoč in
postrežbo, ki bi upravičencu pripadal, če bi bil do njega upravičen po
predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Ne glede na druga določila tega zakona se lahko samski osebi oziroma družini
kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna
pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba oziroma družina iz razlogov, na
katere ni mogla oziroma ne more vplivati, znašla v položaju materialne
ogroženosti.
Izredna denarna socialna pomoč se dodeli glede na potrebe samske osebe oziroma
družine in se lahko dodeli:
- v enkratnem znesku, kadar gre za trenutno materialno ogroženost samske osebe
oziroma družine (enkratna izredna pomoč),
- ali za obdobje, za katero se dodeli denarna socialna pomoč, kadar center za
socialno delo ugotovi, da gre za materialno ogroženost, ki bo trajala več kot
dva meseca (izredna pomoč).
Višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne more presegati višine enega
minimalnega dohodka samske osebe oziroma družine, višina enkratne izredne
pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih
minimalnih dohodkov.
V vlogi za enkratno izredno pomoč oziroma izredno pomoč mora vlagatelj natančno
navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč in natančno opredeliti višino
sredstev, ki jih potrebuje.
Upravičenec do enkratne izredne pomoči oziroma izredne pomoči je dolžan prejeto
pomoč porabiti za namen, za katerega mu je bila le-ta dodeljena.
Dokazila o porabi sredstev je upravičenec dolžan v roku 15 dni po prejetju
pomoči predložiti pristojnemu centru za socialno delo. Če tega ne stori ali pa
se iz dokazila ugotovi, da pomoč ni bila namensko porabljena, ni upravičen do
enkratne izredne pomoči oziroma izredne pomoči 18 mesecev po mesecu prejema
izredne denarne socialne pomoči.
Dodeljevanje
in izplačevanje denarne socialne pomoči
32. člen
Center za socialno delo lahko z upravičencem na podlagi opredelitve socialne
problematike oziroma stisk in težav ter ocene možnih rešitev sklene pogodbo o
aktivnem reševanju njegove socialne problematike (vključitev v zdravljenje
itd.), v kateri se določijo aktivnosti in obveznosti upravičenca in prenehanje
upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru neupravičenega
neizvrševanja.
Denarna socialna pomoč se dodeli za določen čas glede na okoliščine, ki so
podlaga za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči.
Denarna socialna pomoč se prvič dodeli največ za obdobje treh mesecev.
Denarna socialna pomoč se lahko dodeli ponovno, če so okoliščine, ki so podlaga
za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči, v času prve oziroma
prejšnje in ponovne odločitve nespremenjene. Ponovno se lahko dodeli največ za
obdobje šestih mesecev.
Ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se denarna socialna
pomoč lahko dodeli največ za obdobje enega leta, če zaradi starosti nad 60 let,
bolezni ali invalidnosti ali drugih okoliščin ni mogoče pričakovati izboljšanja
socialnega položaja upravičenca.
Upravičencu iz prejšnjega odstavka in upravičencu, ki je trajno nezmožen za
delo, in ki je brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov ter brez premoženja in
nima nikogar, ki bi ga bil dolžan in sposoben preživljati, in živi doma, se
dodeli trajna denarna socialna pomoč. Trajno nezmožnost za delo ugotavlja
invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
O upravičenosti do denarne socialne pomoči na prvi stopnji na vlogo upravičenca
(v nadaljnjem besedilu: vlagatelja) odloča center za socialno delo. Vloga za
uveljavljanje denarne socialne pomoči se vloži na predpisanih obrazcih, katerim
morajo biti priloženi dokazi o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice.
Vsebino in obliko obrazcev in vrste dokazov predpiše minister, pristojen za
socialno varstvo.
Pritožba zoper odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči ne zadrži
izvršitve.
Denarna socialna pomoč upravičencu pripada od prvega dne naslednjega meseca po
vložitvi vloge. V primerih, ko okoliščine to zahtevajo, se izplača takoj.
Denarna socialna pomoč se praviloma izplača v denarju, v utemeljenih primerih
pa se lahko deloma ali v celoti izplača v naravi (boni, naročilnice, plačila
računov itd.).
Center za socialno delo s soglasjem upravičenca pozove osebe, ki so ga dolžne
preživljati, k sklenitvi dogovora o preživljanju.
Denarna socialna pomoč se dodeli kot ena denarna socialna pomoč za vso družino
in se praviloma izplačuje vlagatelju.
Denarna socialna pomoč se zaradi varstva koristi upravičenca z njegovim
soglasjem lahko izplačuje osebi, ki za upravičenca skrbi, ali zavodu, v katerem
se upravičenec nahaja.
Denarna socialna pomoč, izračunana po tem zakonu, ki znaša manj kot 10%
osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena[Lem38] tega zakona, se samski osebi oziroma
družini izplača v enkratnem znesku za vsake tri mesece, in sicer tako, da se
izplača za tri mesece vnaprej.
Spodbujanje
zaposlovanja upravičencev do denarne socialne pomoči
36.a člen
Delodajalec, ki za nedoločen čas ali za določen čas najmanj enega leta zaposli
dolgotrajno brezposelno osebo, ki je v zadnjih 16 mesecih najmanj 12 mesecev
prejemala denarno socialno pomoč, lahko ob izpolnjevanju pogojev, določenih s
predpisi na področju zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti in s
Programom ukrepov aktivne politike zaposlovanja, pridobi subvencijo, s katero
se na teh pravnih podlagah spodbuja zaposlovanje težje zaposljivih oseb.
Ob zaposlitvi osebe iz prejšnjega odstavka se del predpisane višine subvencije
za spodbujanje novega zaposlovanja težje zaposljivih oseb izplača iz sredstev
za izplačevanje denarnih socialnih pomoči, drugi del pa v skladu s predpisi na
področju zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti in s Programom
ukrepov aktivne politike zaposlovanja.
Del subvencije, ki se izplača iz sredstev za izplačevanje denarnih socialnih
pomoči, se izplačuje mesečno, pri čemer znaša mesečni znesek 1 osnovni znesek
minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom, in se izplačuje:
- ob zaposlitvi za nedoločen čas 12 mesecev od meseca nastopa dela dalje,
- ob zaposlitvi za določen čas najmanj enega leta 6 mesecev od meseca nastopa
dela dalje.
Drugi del subvencije iz drugega odstavka tega člena se izplačuje mesečno ali po
obrokih.
Po predhodni ugotovitvi izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka tega člena na
podlagi podatkov iz informacijskega sistema centrov za socialno delo in ob
delodajalčevi predložitvi drugih predpisanih listin pristojna služba Zavoda
Republike Slovenije za zaposlovanje z delodajalcem in osebo iz prvega odstavka
tega člena sklene tristransko pogodbo o dodelitvi subvencije, v kateri se
določi tudi dinamika izplačil subvencije.
Če pogodba o zaposlitvi z dolgotrajno brezposelno osebo iz prvega odstavka tega
člena preneha veljati na podlagi sporazuma med delavcem in delodajalcem ali je
redno odpovedana po volji delavca ali če pogodbo o zaposlitvi odpove
delodajalec iz razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma iz
krivdnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z zakonom, ki
ureja delovna razmerja, pred iztekom dveh let od dneva nastopa dela za
nedoločen čas ali pred iztekom enega leta ob zaposlitvi za določen čas, ta
oseba nima pravice do denarne socialne pomoči naslednjih 6 mesecev od meseca
prenehanja delovnega razmerja.
Delovne
obveznosti prejemnika denarne socialne pomoči
36.b člen
Upravičenec do denarne socialne pomoči, ki je brezposelna oseba, je v času
prejemanja denarne socialne pomoči dolžan sprejeti vsako zaposlitev, delo po
podjemni pogodbi ali pogodbi o naročilu avtorskega dela, po treh mesecih
prejemanja denarne socialne pomoči pa tudi primerno začasno ali občasno
humanitarno ali drugo podobno delo, ki mu jo ponudi oziroma na katero ga napoti
Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje skladno s predpisi o zaposlovanju in
zavarovanju za primer brezposelnosti.
Kot vsaka zaposlitev iz prejšnjega odstavka se šteje zaposlitev, ki ustreza
telesnim in duševnim zmožnostim osebe iz prejšnjega odstavka, o čemer izdajajo
mnenje rehabilitacijske komisije I. stopnje, ki delujejo pri območnih službah
zavoda in so imenovane v skladu s predpisi o zaposlitveni rehabilitaciji in
zaposlovanju invalidov. Mnenje se izda le v primeru, če oseba iz prejšnjega
odstavka sicer izpolnjuje zahteve delodajalca za zaposlitev oziroma delovno
mesto, vendar zaradi domnevnih psihofizičnih nezmožnosti odkloni ponujeno
zaposlitev zavoda oziroma ne soglaša z napotitvijo zavoda. Pri tem odklonitev
ni na strani osebe iz prejšnjega odstavka, če organizacija oziroma delodajalec
odkloni osebo iz prejšnjega odstavka, ki jo je napotil zavod. Mnenje se izda po
postopku kot ga določajo predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer
brezposelnosti za primerno delo.
Zaposlitev in primerno začasno ali občasno humanitarno ali drugo podobno delo
iz prvega odstavka je opredeljeno v zaposlitvenem načrtu v skladu s predpisi o
zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.
Primerno začasno ali občasno humanitarno ali drugo podobno delo iz 36.b člena tega zakona so aktivnosti na področju nepridobitnih
dejavnosti na delih, ki niso del rednega delovnega procesa in se izvajajo v
splošno korist z namenom izboljšanja socialne integracije in zaposlitvenih
možnosti upravičenca do denarne socialne pomoči in so določene s programom
ukrepov aktivne politike zaposlovanja.
Delovna aktivnost se lahko izvaja v obsegu najmanj 8 ur tedensko in največ 56
ur mesečno.
Oseba iz 36.b člena tega zakona, ki odkloni ali prekine
ponujeno zaposlitev, primerno začasno ali občasno humanitarno ali drugo podobno
delo iz 36.b člena tega zakona, delo na podlagi podjemne
pogodbe ali pogodbe o naročilu avtorskega dela, izgubi pravico do denarne
socialne pomoči.
Odklonitev ali prekinitev zaposlitve, primernega začasnega ali občasnega
humanitarnega ali drugega podobnega dela, podjemne pogodbe oziroma pogodbe o
naročilu avtorskega dela iz prejšnjega odstavka ugotovi pristojni organ Zavoda
Republike Slovenije za zaposlovanje in o tem nemudoma obvesti pristojni center
za socialno delo.
Center za socialno delo s prvim dnem naslednjega meseca po odklonitvi ali
prekinitvi zaposlitve, primernega začasnega ali občasnega humanitarnega ali
drugega podobnega dela, podjemne pogodbe oziroma pogodbe o naročilu avtorskega
dela razveljavi odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena.
V primeru iz prejšnjega odstavka upravičenec naslednjih 6 mesecev po mesecu
izgube pravice do denarne socialne pomoči ni upravičen do denarne socialne
pomoči.
Sprememba
okoliščin, uskladitev dodeljene denarne socialne pomoči
in neupravičeno prejeta denarna socialna pomoč
37. člen
Upravičenec mora pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči izpolnjevati tudi
ves čas prejemanja denarne socialne pomoči.
Upravičenec je centru za socialno delo dolžan sporočiti vse dohodke in
prejemke, prejete v času od vložitve vloge do poteka obdobja, za katerega mu je
bila denarna socialna pomoč dodeljena, in dejstva in okoliščine oziroma vse
spremembe, ki vplivajo na pravico do denarne socialne pomoči, njeno višino in
obdobje prejemanja.
Upravičenec mora spremembe iz prejšnjega odstavka sporočiti v 8 dneh od dne, ko
je zanje zvedel.
Če se v času vložitve vloge do poteka obdobja, za katerega je bila denarna
socialna pomoč dodeljena, spremeni lastni dohodek upravičenca oziroma družine,
se posamezni spremenjeni dohodki upoštevajo tako, da se na enak način kot za
obdobje iz 27.a člena tega zakona ugotavljajo za obdobje preteklih
treh koledarskih mesecev, pri čemer se kot prvi koledarski mesec šteje mesec
sprememb dohodka. Nespremenjeni dohodki, ugotovljeni v obdobju iz 27.a člena tega zakona, se upoštevajo v že ugotovljeni oziroma
enaki višini.
V primeru drugega posameznega spremenjenega dejstva ali okoliščine, ki vpliva
na pravico do denarne socialne pomoči, se ponovno ugotavlja le posamezno
spremenjeno dejstvo oziroma okoliščina.
V primeru iz druge alinee drugega odstavka 24. člena [Lem39] tega zakona se za spremembo okoliščin šteje
dan, s katerim se brezposelna oseba preneha voditi v evidenci brezposelnih
oseb.
Center za socialno delo lahko v roku 3 let po dokončnosti odločbe o
upravičenosti do denarne socialne pomoči po uradni dolžnosti prične postopek
ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči, kadar ugotovi, da so
nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o
upravičenosti do denarne socialne pomoči, ker upravičenec ni bil upravičen do
denarne socialne pomoči ali je bil upravičen v nižjem znesku ali za krajše
obdobje, ker je podatke prikazoval lažno ali jih je zamolčal ali ni pravočasno
sporočil podatkov in postopal po 37. členu [Lem40] tega zakona ali je sporočil neresnične
podatke ali zaradi drugih razlogov. V tem postopku izda odločbo, s katero
razveljavi odločbo, s katero je bila upravičencu dodeljena denarna socialna
pomoč, in ugotovi prenehanje upravičenosti do denarne socialne pomoči ali
določi drugo višino denarne socialne pomoči ali določi drugo obdobje prejemanja
denarne socialne pomoči.
O spremembah iz prejšnjega odstavka odloči s prvim dnem naslednjega meseca po
nastopu okoliščin.
Če center za socialno delo ugotovi, da je upravičenec podatke prikazoval lažno
ali jih je zamolčal ali je sporočil neresnične podatke že pred oziroma ob
izdaji odločbe, s katero mu je bila dodeljena denarna socialna pomoč, ali je
bila odločba izdana na podlagi drugega nedovoljenega ravnanja upravičenca,
odločbo odpravi.
Center za socialno delo lahko v roku iz prvega odstavka prejšnjega člena po
uradni dolžnosti prične postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne
pomoči tudi v primeru, ko upravičenec po izdaji odločbe prejme lastni dohodek
za isto obdobje, kot mu je bila denarna socialna pomoč dodeljena.
Upravičenec je pristojnemu centru za socialno delo prejem novega dohodka dolžan
sporočiti v roku 8 dni od prejema dohodka.
Center za socialno delo odpravi odločbo, s katero je bila denarna socialna
pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje
odloči z novo odločbo. V tem primeru se šteje, da ima upravičenec lastni
dohodek v višini sorazmernega dela dohodka, ki ga je prejel za to obdobje,
glede na število mesecev, za katere je prejel dohodek.
Višina dodeljene denarne socialne pomoči se v obdobju prejemanja uskladi ob
vsakokratni uskladitvi osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena[Lem41] tega zakona.
Denarna socialna pomoč, ki jo je upravičenec prejel na podlagi odločbe centra
za socialno delo, ki je bila na podlagi tretjega odstavka 36.d, 39. in 39.a
člena tega zakona ali na podlagi določb zakona, ki ureja splošni upravni
postopek, odpravljena oziroma razveljavljena, je v višini razlike med prejeto
denarno socialno pomočjo in denarno socialno pomočjo, do katere je upravičen na
podlagi odločbe, izdane v postopku odprave oziroma razveljavitve, neupravičeno
prejeta denarna socialna pomoč in jo je upravičenec dolžan vrniti.
Center za socialno delo odloči o vračilu neupravičeno prejete denarne socialne
pomoči v primeru odprave oziroma razveljavitve odločbe iz prejšnjega odstavka v
istem postopku.
Neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč je upravičenec dolžan vrniti v roku
30 dni od dokončnosti odločbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko center za socialno delo in
upravičenec skleneta dogovor o načinu in času vračila neupravičeno prejete
denarne socialne pomoči, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka
upravičenca in njegov socialni položaj. Odlog plačila se lahko dogovori največ
za čas treh let. Upravičenec je dolžan centru za socialno delo v skladu z
dogovorom o vračilu denarne socialne pomoči redno predložiti dokazila o
izvrševanju obveznosti. Če upravičenec zamudi s plačilom obroka, je dolžan
plačati zakonite zamudne obresti.
Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, lahko na predlog upravičenca po
predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se njegov dolg deloma ali
v celoti odpiše, vendar največ do višine vrednosti predmetov in prejemkov, ki
so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe. Vlogo za odpis
oziroma delni odpis, ki mora vsebovati podatke o lastništvu premoženja,
prihrankih in dohodkih upravičenca in njegovih družinskih članov, upravičenec
vloži pri centru za socialno delo. Center za socialno delo na podlagi podatkov
iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov ter predloženih dokazov
upravičenca poda mnenje in ga skupaj z vlogo v roku 20 dni od prejema popolne
vloge pošlje v odločitev ministrstvu, pristojnemu za socialno varstvo. Dolg se
odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem – fizičnim
osebam.
IV. OPRAVLJANJE
DEJAVNOSTI SOCIALNEGA VARSTVA
Dejavnost socialnega varstva je nepridobitna.
Storitve socialnega varstva lahko opravljajo pravne in fizične osebe, če
izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom, in s predpisi, izdanimi na njegovi
podlagi.
Storitve, ki jih zakon določa kot javno službo, opravljajo v okviru mreže javne
službe pod enakimi pogoji javni socialno varstveni zavodi ter druge pravne in
fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu.
Storitve socialnega varstva izven mreže javne službe opravljajo pravne in
fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame
ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
V okviru mreže javne službe lahko izvajajo storitev celodnevnega
institucionalnega varstva tudi javni zdravstveni zavodi, ki opravljajo
zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni, če se ta dejavnost opredeli v
ustanovitvenem aktu zavoda in registrira v skladu s predpisi.
Javni zdravstveni zavod iz prejšnjega odstavka lahko začne opravljati storitev
celodnevnega institucionalnega varstva potem ko ministrstvo, pristojno za
socialno varstvo, ugotovi, da izpolnjuje minimalne tehnične, kadrovske in druge
pogoje iz 60.
člena[Lem42] tega zakona.
Storitev iz tega člena se izvaja na način in pod pogoji, ki jih določajo ta
zakon in predpisi, izdani na njegovi podlagi. Nadzor nad izvajanjem te storitve
opravlja socialna inšpekcija iz 102. člena[Lem43] tega zakona, pri čemer se smiselno
uporabljajo določbe tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, o
nadzoru.
Institucionalno varstvo v javnem zdravstvenem zavodu se izvaja za osebe, ki so
upravičenci po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, in pri
katerih je akutno zdravljenje v tem zavodu zaključeno, vendar pa jim
zdravstveno stanje ne omogoča samostojnega življenja niti z zagotovljeno
zdravstveno in socialno obravnavo na domu, neposredna premestitev v
institucionalno varstvo pa še ni možna.
Oseba iz prejšnjega odstavka se namesti v javnem zdravstvenem zavodu na podlagi
dogovora o vrsti, trajanju in načinu zagotavljanja storitev, ki ga skleneta ta
oseba oziroma njen zakoniti zastopnik in zavod, in s katerim določita še druge
medsebojne pravice in obveznosti.
Če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo, lahko zoper delo
strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu javnega
zdravstvenega zavoda. Ugovor je treba vložiti v roku osem dni od opravljene
storitve, zoper katero ugovarja.
Za plačilo storitve po tem členu smiselno veljajo določbe tega zakona in
predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ki veljajo za plačilo storitve
celodnevnega institucionalnega varstva v javnih socialno varstvenih zavodih.
Javna služba na področju socialnega varstva obsega naslednje storitve:
- socialno preventivo;
- prvo socialno pomoč;
- osebno pomoč;
- pomoč družini za dom in na domu;
- institucionalno varstvo;
- vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.
Merila, po katerih se določa obseg javne službe za posamezne storitve iz
prejšnjega odstavka, določa socialno varstveni program.
Država zagotavlja mrežo javne službe za socialno preventivo, za prvo socialno
pomoč, za osebno pomoč, za pomoč družini za dom, za institucionalno varstvo iz 16. člena [Lem44] tega zakona ter za vodenje in varstvo ter
zaposlitev pod posebnimi pogoji.
Občina zagotavlja mrežo javne službe za pomoč družini na domu.
Podjetja, zavodi in drugi delodajalci zagotavljajo izvajanje storitev iz 18. člena tega zakona.
a1.
Koncesije za opravljanje storitev javne službe
Koncesijo za opravljanje javne službe iz prvega odstavka 43. člena [Lem45] tega zakona podeli na podlagi mnenja
socialne zbornice ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
Koncesijo za opravljanje javne službe iz drugega odstavka 43. člena [Lem46] tega zakona podeli na podlagi mnenja
socialne zbornice ali strokovnega sveta za socialno varstvo občinski organ,
pristojen za socialno varstvo.
Koncedent je v primeru iz prvega odstavka tega člena država, v primeru iz
drugega odstavka pa občina.
Koncesija se podeli za določen čas, pri čemer se upošteva višina sredstev, ki
jih je koncesionar prispeval za zagotovitev izvajanja storitve, za katero se
podeljuje koncesija. Trajanje koncesije se lahko podaljša največ še za čas, za
katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba, in sicer pod pogoji, določenimi
v predpisu iz 48.
člena [Lem47] tega zakona in v koncesijski pogodbi.
Koncesija se podeli na javnem razpisu.
Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, oziroma občinski svet v skladu z
nacionalnim programom socialnega varstva s koncesijskim aktom določita vrsto in
obseg storitev, za katere se objavi javni razpis za podelitev koncesije.
V koncesijskem aktu mora biti določeno za posamezno vrsto storitev, ki so
predmet koncesije:
- krajevno območje izvajanja storitev;
- število ali obseg koncesij, ki se bo na posameznem javnem razpisu podelil za
določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev.
Besedilo objave javnega razpisa mora vsebovati:
- navedbo, da se koncesija podeljuje v skladu s tem zakonom in predpisom iz 48. člena[Lem48] tega zakona;
- storitve, ki so predmet koncesije;
- obseg posamezne storitve;
- predvideni začetek izvajanja storitve in čas trajanja koncesije;
- krajevno območje, za katerega se razpisuje koncesija za izvajanje določene
storitve;
- navedbo obsega ali števila koncesij, ki se podelijo na javnem razpisu za
posamezno krajevno območje;
- uporabnike storitve, za katere se razpisuje koncesija;
- navedbo, da se delovna razmerja zaposlenih ureja v skladu s kolektivnimi
pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s
področja socialnega varstva;
- vrste dokazil o izpolnjevanju predpisanih pogojev in o sposobnosti za
izvajanje storitev, ki so predmet koncesije;
- rok za prijavo na javni razpis;
- kriterije in merila za izbiro med ponudbami;
- organ, ki bo odločil o podelitvi koncesije in organ, ki je pooblaščen za
sklenitev koncesijske pogodbe,
- odgovorno osebo za dajanje informacij v času objave javnega razpisa;
- druge podatke, pomembne za določitev in izvajanje storitve.
Koncedent mora v času objave javnega razpisa omogočiti ponudnikom vpogled v
razpisno dokumentacijo in na zahtevo predati razpisno dokumentacijo.
V razpisni dokumentaciji morajo biti navedeni vsi podatki, ki bodo omogočili
ponudniku izdelati popolno vlogo.
Za pregled in presojo prispelih ponudb imenuje organ, pristojen za podelitev koncesije,
najmanj tričlansko strokovno komisijo (v nadaljnjem besedilu: komisija za
koncesije).
Vsaj en član komisije za koncesije mora biti zaposlen pri navedenem organu.
Ponudnik lahko vlogo dopolnjuje oziroma spreminja do preteka razpisnega roka.
Ponudnik do poteka razpisnega roka nima pravice vpogledati vloge drugih
ponudnikov na istem razpisu.
Ponudnik lahko za isto lokacijo izvajanja storitev na javnem razpisu vloži le
eno ponudbo.
Ponudba, ki je prispela k organu, pristojnem za podelitev koncesije, po preteku
razpisnega roka, je prepozna.
Do poteka razpisnega roka lahko ponudnik sodeluje v postopku le s tem, da na
način, določen v razpisu in razpisni dokumentaciji, predloži ponudbo.
Komisija za koncesije odpre prispele ponudbe v roku 30 dni po preteku roka za
prijavo na javni razpis.
Odpiranju ponudb sme prisostvovati vsak ponudnik na javnem razpisu.
Za vsako ponudbo komisija za koncesije ugotovi, ali je pravočasna, ali jo je
podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, ali je ponudba podana za v
razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve in ali je
popolna glede na besedilo javnega razpisa.
Ponudbe, ki niso pravočasne, ali niso popolne, ali ponudba ni podana za v
razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve, ali je ni
podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, s sklepom zavrže organ,
pristojen za podelitev koncesije.
O vsaki ponudbi, ki je pravočasna, jo je podal ponudnik, ki izpolnjuje
predpisane pogoje in je podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja
določene vrste storitve ter je popolna, pridobi komisija za koncesije mnenje
socialne zbornice. Zbornica mora mnenje dati v 20 dneh od prejema pisne zahteve
komisije, sicer komisija za koncesije pripravi predlog podelitve koncesij brez
tega mnenja.
Komisija za koncesije najkasneje v roku 60 dni po pridobitvi mnenja socialne
zbornice oziroma po izteku roka iz prejšnjega odstavka opravi pregled in
presojo popolnih ponudb po kriterijih in merilih, objavljenih v javnem razpisu,
ter na tej podlagi in ob upoštevanju mnenja socialne zbornice, če je bilo dano,
pripravi predlog podelitve koncesij.
Organ, pristojen za podelitev koncesije, o vseh ponudbah za določeno krajevno
območje izvajanja posamezne vrste storitev izda eno odločbo, s katero podeli
koncesijo najugodnejšemu ponudniku ali ponudnikom in določi čas trajanja
koncesije v skladu z razpisom in zavrne neuspešne ponudbe. V postopku izdaje
odločbe imajo položaj stranke le tisti ponudniki, ki so predložili ponudbo za
določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev.
V odločbi se določi rok po vročitvi dokončne odločbe, v katerem mora izbrani
ponudnik skleniti koncesijsko pogodbo.
Če je v predpisu ministra iz 48. člena[Lem49] tega zakona določeno, da lahko določene
pogoje za začetek opravljanja storitev koncesionar izpolni po podelitvi
koncesije in sklenitvi pogodbe, se v odločbi določi rok, v katerem mora
koncesionar izpolniti te pogoje in način, kako jih mora izpolniti.
Organ, ki je izdal odločbo, lahko rok iz drugega in tretjega odstavka tega
člena iz upravičenih razlogov podaljša.
Zoper odločbo o podelitvi koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
Stranke v upravnem sporu so lahko le ponudniki, ki so bili stranke v postopku
izdaje odločbe.
Sodišče ne more s sodbo samo odločiti o stvari.
Če bi odprava odločbe pomenila nesorazmerno obremenitev osebe, ki je do tedaj
izvrševala koncesijsko pogodbo, sodišče odločbe ne odpravi, temveč tožniku na
njegovo zahtevo prisodi odškodnino.
Če je koncesijska pogodba sklenjena z drugo osebo od tiste, kateri je bila z
odločbo podeljena koncesija, je koncesijska pogodba nična. Enako velja tudi v
primeru, da je koncesijska pogodba sklenjena brez izdaje odločbe.
Koncesijska pogodba je nična tudi v primeru, da je bila odločba pravnomočno
odpravljena in je bil v postopku izbire za isto koncesijo izbran drug
koncesionar.
Ničnost iz prvega in drugega odstavka tega člena po uradni dolžnosti ugotovi
organ, pristojen za podelitev koncesije.
S pogodbo o koncesiji koncedent in koncesionar uredita medsebojno koncesijsko
razmerje in razmerje do uporabnikov, zlasti pa:
- vrsto in obseg storitve, ki je predmet koncesije,
- začetek izvajanja koncesije,
- čas, za katerega se sklene koncesijska pogodba,
- ceno oziroma način vrednotenja storitev,
- sredstva, ki jih koncesionarju za opravljanje storitev, ki so predmet
koncesije, zagotavlja koncedent, in način financiranja,
- dolžnost in način poročanja koncesionarja koncedentu,
- obveznosti koncesionarja do uporabnikov,
- pogodbene sankcije zaradi neizvajanja ali nepravilnega izvajanja koncesije,
- način finančnega, strokovnega in upravnega nadzora s strani koncedenta,
- način spreminjanja koncesijske pogodbe oziroma koncesijskega razmerja,
- prenehanje koncesijske pogodbe in njeno morebitno podaljšanje,
- obveznosti koncesionarja ob predčasnem prenehanju pogodbe,
- druge določbe, ki so pomembne za določitev in izvajanje storitve, ki je
predmet koncesije.
Koncesijska pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, je nična, enako pa velja
tudi za njene dopolnitve in spremembe.
Koncedent vodi register o podeljenih koncesijah, ki obsega:
1. zaporedno številko izdane odločbe o podelitvi koncesije,
2. ime in sedež koncesionarja, ime odgovorne osebe in pravni status
koncesionarja,
3. krajevno območje, obseg in vrsto socialnih storitev, za katere je bila
podeljena koncesija,
4. datum začetka izvajanja koncesije,
5. rok trajanja koncesije.
Podatki, vpisani v register, razen osebnih podatkov, so javni.
Strokovni in upravni nadzor ter inšpekcijski nadzor nad izvajanjem javne službe
na podlagi koncesije se izvaja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi.
Določbe tega zakona, ki se nanašajo na socialnovarstveni zavod ali zasebnika,
se smiselno uporabljajo tudi za koncesionarja.
Kljub spremenjenim okoliščinam je koncesionar dolžan izvajati javno službo, ki
je predmet koncesije in izpolnjevati obveznosti iz koncesijske pogodbe.
V primeru spremenjenih okoliščin, ki bistveno otežujejo izpolnjevanje
obveznosti koncesionarja in to v takšni meri, da bi bilo kljub posebni naravi
koncesijske pogodbe nepravično pogodbena tveganja prevaliti le na
koncesionarja, ima koncesionar pravico zahtevati od koncedenta spremembo
pogodbe.
Spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ne more zahtevati, če bi moral
ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim lahko izognil
ali jih premagal.
Koncedent lahko na koncesionarjev predlog ali v sporazumu z njim prenese
koncesijo na drugo osebo, ki ima koncesijo za izvajanje javne službe, ki je
predmet koncesije, in če je iz okoliščin mogoče sklepati, da bo prevzemnik
koncesije izvajal javno službo skladno s predpisi in koncesijsko pogodbo,
učinkovito in v skladu z interesi uporabnikov.
Koncedent prenese koncesijo s tem, da novemu koncesionarju izda odločbo o
podelitvi koncesije in razveljavi prejšnjo odločbo. Zoper odločbo ni pritožbe,
možen pa je upravni spor.
Koncesija se prenese pod enakimi pogoji, kot je bila podeljena prvotnemu
koncesionarju in za preostali čas trajanja koncesije.
Novi koncesionar sklene po vročitvi dokončne odločbe iz drugega odstavka tega
člena novo koncesijsko pogodbo s koncedentom.
V primerih iz 47.k in 47.m člena tega
zakona za prenos koncesije ni potreben predlog koncesionarja ali sporazum z
njim.
Če ta zakon ne določa drugače, se za prenehanje koncesijske pogodbe smiselno
uporabljajo pravila obligacijskega prava.
Koncesionar ne sme odpovedati koncesijske pogodbe zaradi kršitev koncedenta,
razen v primeru, ko koncedent ne izpolnjuje svojih obveznosti iz koncesijske
pogodbe tako, da to koncesionarju onemogoča izvajanje koncesijske pogodbe.
Koncesijsko razmerje preneha zaradi prenehanja koncesionarja, razen če
koncesije koncedent v skladu s prejšnjim členom ne prenese na koncesionarjevega
pravnega naslednika.
V primeru prenehanja koncesije, razen v primerih iz 47.m in
47.n člena tega zakona, mora koncesionar še naprej izvajati dejavnost, ki je
predmet koncesije, pod pogoji iz koncesijske pogodbe do takrat, ko koncedent
zagotovi izvajanje te dejavnosti v okviru javnega zavoda ali ko to dejavnost
začne izvajati novi koncesionar, vendar največ 3 leta.
Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je
predmet koncesije, prevzame javni zavod ali da v skladu s tem zakonom prenese
koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove
podelitve koncesije.
Če je zaradi koristi uporabnikov, zlasti v primeru javne službe
institucionalnega varstva, nujno, da javni zavod ali novi koncesionar še naprej
izvaja dejavnost v istih prostorih, v katerih je dejavnost opravljal prejšnji
koncesionar, je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov
dolžan oddati te prostore v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer
najdalj za preostanek trajanja prvotne koncesije.
O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z
odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg
prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema,
višino najemnine in druge pogoje najema.
Najemnina ne sme biti manjša od višine stroškov prostorov, ki so bili
prejšnjemu koncesionarju priznani v ceni storitve v skladu z veljavno
metodolgijo za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev.
Organ, pristojen za podelitev koncesije, lahko na zahtevo najemodajalca ali
najemnika odločbo o najemu spremeni, če se je bistveno spremenilo dejansko
stanje, na katerem je odločba bila izdana. Če najem ni več nujen zaradi koristi
uporabnikov, organ odločbo razveljavi.
Zoper odločbo o najemu ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
Organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo odvzame koncesijo:
- če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne podpiše
koncesijske pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom;
- če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne izpolni
določenih pogojev za začetek opravlja storitev, za katere je v odločbi o
podelitvi koncesije določeno, da jih koncesionar izpolni po podelitvi koncesije
in sklenitvi pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom;
- če koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi ter odločbo o
koncesiji;
- če koncesionar ne ravna v skladu z odločbami, izdanimi v okviru nadzora nad
izvajanjem koncesije;
- če zaradi slabega finančnega stanja koncesionarja, visoke stopnje njegove
zadolženosti, poslovanja z izgubo v daljšem obdobju, precejšnjega odstopanja
finančnega stanja koncesionarja od projekcije finančnega poslovanja, ki jo je
predložil v svoji ponudbi, ali iz drugih finančnih razlogov mogoče utemeljeno
sklepati, da ne bo mogel ustrezno izvrševati dejavnosti, ki je predmet koncesije;
- če je zaradi zmanjšanja potreb po opravljanju storitev, ki so predmet
koncesije, potrebno na določenem krajevnem območju zmanjšati obseg izvajanja
javne službe, ki je predmet koncesije, pa se koncesionar in koncedent ne
sporazumeta o ustrezni spremembi koncesijske pogodbe ali njeni sporazumni
razvezi.
Pristojni organ koncedenta pisno opozori koncesionarja na razlog za odvzem
koncesije, mu določi primeren rok za odpravo kršitev, slabega finančnega stanja
ali za sporazumno spremembo oziroma razvezo pogodbe, in ga opozori, da bo v
nasprotnem primeru uvedel postopek odvzema koncesije.
Če v določenem roku koncesionar ne odpravi kršitev, slabega finančnega stanja
ali v njem ne pride do sporazumne spremembe oziroma razveze pogodbe, pristojni
organ koncedenta po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero odvzame koncesijo.
Zoper odločbo o odvzemu koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
Če je koncesija prenehala zaradi odvzema ali iz drugih razlogov, ki ne
dopuščajo, da bi koncesionar še naprej opravljal dejavnost, ki je predmet
koncesije, pa je to dejavnost treba še naprej opravljati, mora koncedent
zagotoviti, da dejavnost še naprej izvaja javni zavod ali drug koncesionar v
objektih oziroma prostorih, v katerih se je izvajala do prenehanja koncesije,
po potrebi pa tudi z zaposlenimi, ki so pri dotedanjem koncesionarju opravljali
to dejavnost.
V ta namen je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov dolžan
oddati te prostore in njihovo pripadajočo opremo, potrebno za izvajanje javne
službe, v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za 3 leta od
prenehanja koncesije.
O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z
odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg
prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema,
višino najemnine in druge pogoje najema. Zoper odločbo o obveznosti oddaje v
najem ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
Najemnina se določi v višini stroškov prostorov, ki so bili prejšnjemu
koncesionarju priznani v ceni storitve v skladu z veljavno metodologijo za
oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev.
Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je
predmet koncesije trajno prevzame javni zavod ali da v skladu z zakonom prenese
koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove
podelitve koncesije.
Po preteku treh let od prenehanja koncesije se glede najema uporabljajo določbe
tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka 47.k člena
tega zakona.
Z dnem, ko po zakonu nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka,
uvedenega zoper koncesionarja, preneha koncesijsko razmerje po zakonu, razen,
kolikor ni dolžan stečajni upravitelj v skladu s 47.o členom
tega zakona še izvajati koncesijo v teku stečajnega postopka.
Objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, ne postanejo del stečajne
mase koncesionarja, ampak postanejo z dnem prenehanja koncesijskega razmerja
last koncedenta. O tem, kateri so objekti in oprema, namenjeni za izvajanje
koncesije, odloči organ koncedenta, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo
v upravnem postopku. Zoper odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
Pristojni organ koncedenta lahko odloči, da objekti in oprema koncesije
ostanejo del stečajne mase.
Če v koncesijski pogodbi ni bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki
so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta, je
koncedent dolžan v stečajno maso vplačati celotno vrednost objektov in naprav
koncesije, zmanjšano za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja.
Če je v koncesijski pogodbi bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki
so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta bodisi
brezplačno bodisi za določeno ceno (odkupna cena), je koncedent dolžan v
stečajno maso vplačati tolikšen delež vrednosti objektov in opreme koncesije,
kolikor je še preostalo časa od prenehanja koncesije zaradi uvedbe stečaja do
poteka roka koncesije v primerjavi s celotnim rokom koncesije, povečan za
odkupno ceno in zmanjšan za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja.
Za določitev vrednosti objektov in opreme koncesije po tem členu se uporabljajo
pravila, ki veljajo za določitev vrednosti nepremičnin v postopku razlastitve.
O višini in roku plačila objektov in opreme koncesije odloči stečajni senat,
pri čemer rok plačila ne sme biti krajši od 1 leta.
Stečajni upravitelj mora zagotoviti, da koncesionar izvaja koncesijo tudi v
teku stečajnega postopka do takrat, ko javno službo, ki je predmet koncesije po
določbah 47.m člena tega zakona začne opravljati druga
oseba. Koncedent je dolžan stečajnemu upravitelju dati na razpolago objekte in
opremo koncesije, ki so predmet izločitve iz stečajne mase.
Za nadaljevanje izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije, se ne
uporabljajo omejitve, ki veljajo za nadaljevanje proizvodnje in tekoče posle v
stečajnem postopku.
Na pogodbe koncesionarja z uporabniki dejavnosti storitev javne službe, ki je
predmet koncesije začetek stečaja nima pravnih posledic. Uporabniki smejo
zavrniti plačilo storitev, ki so predmet koncesije, preden je storitev
izvršena.
Objekte in opremo, ki so postali v skladu s prejšnjim členom last koncedenta,
lahko koncedent proda novemu koncesionarju ali mu jih odda v najem, pri čemer
se ne uporabljajo predpisi o prodaji oziroma oddaji v najem državnega
premoženja oziroma premoženja lokalnih skupnosti. Sredstva, dosežena s prodajo,
so namenska sredstva za plačilo teh objektov in opreme v stečajno maso.
Če je organ, pristojen za podelitev koncesije v skladu z drugim odstavkom 47.n člena [Lem50] tega zakona odločil, da objekti in oprema
ostanejo del stečajne mase, odloči hkrati o najemu teh prostorov v skladu z
drugim, tretjim, četrtim, petim in šestim odstavkom 47.m
člena tega zakona.
Minister, pristojen za socialno varstvo, podrobneje predpiše način podelitve
koncesije in druga vprašanja koncesijskega razmerja, zlasti pa:
- trajanje koncesije za različne vrste storitev, ki so predmet koncesije in
pogoje ter omejitve podaljšanja koncesije;
- pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar in dokazila o njihovem
izpolnjevanju;
- možnost poznejšega izpolnjevanja določenih pogojev in način njihove
izpolnitve;
- način plačevanja koncesionarja za storitve, ki jih opravlja na podlagi
koncesije;
- način dela komisije za koncesije;
- način sklenitve koncesijske pogodbe in njeno podrobnejšo vsebino;
- način finančnega in drugega poročanja koncesionarja koncedentu;
- druga vprašanja izvajanja določb tega zakona o koncesiji javne službe na
področju socialnega varstva.
1.
Javni socialno varstveni zavodi
49. člen
Center za socialno delo opravlja naloge, ki so centrom za socialno delo z
zakonom poverjene kot javna pooblastila ter naloge, ki jih centrom za socialno
delo nalagajo drugi predpisi.
Center za socialno delo opravlja tudi storitve socialne preventive, prve
socialne pomoči, osebne pomoči, pomoči družini za dom ter organizira skupnostne
akcije za socialno ogrožene skupine prebivalstva.
Za občino lahko center za socialno delo opravlja storitve pomoči družini na
domu.
Center za socialno delo lahko opravlja tudi druge storitve in naloge, če je to
potrebno zaradi odpravljanja socialnih stisk in težav v posameznem okolju.
Center za socialno delo se ustanovi kot javni socialno varstveni zavod.
Dom za starejše opravlja institucionalno varstvo starejših po prvem odstavku 16. člena[Lem51] tega zakona ter pomoč posamezniku in
družini na domu.
Dom za starejše opravlja tudi naloge, ki obsegajo priprave okolja, družine in
posameznikov na starost.
Če opravlja dom za starejše institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena[Lem52] tega zakona za mlajše invalidne osebe,
opravljanje teh storitev organizira v posebni enoti.
Dom za starejše lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena
višji kvaliteti življenja in varstva starejših občanov.
Posebni socialno varstveni zavod za odrasle (v nadaljnjem besedilu: posebni
zavod) opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in
telesno prizadete osebe po prvem odstavku 16. člena[Lem53] tega zakona. Posebni zavod lahko opravlja
tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena višji kvaliteti njihovega
življenja in varstva.
Varstveni delovni center opravlja naloge vodenja in varstva ter organizira
zaposlitev pod posebnimi pogoji za duševno in telesno prizadete odrasle osebe.
Poleg storitev iz prejšnjega odstavka lahko varstveno delovni center opravlja
tudi institucionalno varstvo odraslih duševno in telesno prizadetih oseb po
prvem odstavku 16.
člena[Lem54] tega zakona ter pomoč na domu družinam
duševno in telesno prizadetih oseb.
Varstveno delovni center lahko opravlja tudi posebne oblike priprav na
zaposlitev.
Dom za otroke opravlja naloge institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov,
prikrajšanih za normalno družinsko življenje po drugem odstavku 16. člena [Lem55] tega zakona.
Socialno varstveni zavod za usposabljanje opravlja institucionalno varstvo otrok
in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po tretjem
odstavku 16.
člena [Lem56] tega zakona.
K aktu o sistemizaciji delovnih mest v javnem socialno varstvenem zavodu,
katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, daje soglasje minister,
pristojen za socialno varstvo.
Socialno varstveni zavod upravlja svet zavoda, ki ga poleg predstavnikov
ustanovitelja in delavcev, sestavljajo še:
- predstavniki lokalne skupnosti v centru za socialno delo;
- predstavniki lokalne skupnosti in predstavniki oskrbovancev v domu za
starejše;
- predstavniki invalidskih organizacij v posebnem zavodu iz 51. člena[Lem57] tega zakona in v varstveno delovnem centru
iz 52.
člena [Lem58] tega zakona;
- predstavniki zakonitih zastopnikov varovancev v posebnem zavodu in v
varstveno delovnem centru;
- predstavniki staršev ali zakonitih zastopnikov otrok in mladoletnikov v
domovih za otroke in socialno varstvenih zavodih za usposabljanje.
Podrobnejšo sestavo in številčno razmerje predstavnikov v svetu zavoda določi
ustanovitelj z aktom o ustanovitvi. Z aktom o ustanovitvi se določi tudi način
imenovanja oziroma izvolitve članov sveta.
Strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda organizira in vodi
direktor, ki mora imeti:
- visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo iz 69. člena [Lem59] tega zakona, pet let delovnih izkušenj in
opravljen strokovni izpit po tem zakonu,
- v domovih za starejše pa lahko tudi visoko strokovno ali univerzitetno
izobrazbo druge družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri, pet let
delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.
Mandat direktorja socialno varstvenega zavoda traja 5 let.
V socialno varstvenem zavodu, v katerem je v skladu z aktom o ustanovitvi
poslovodenje in vodenje strokovnega dela zavoda ločeno, je ne glede na določbo
prejšnjega odstavka za direktorja, ki organizira delo in vodi poslovanje
zavoda, lahko imenovana tudi oseba, ki ima visoko strokovno ali univerzitetno
izobrazbo in 5 let delovnih izkušenj na področju dejavnosti socialnega varstva
ali druge dejavnosti, ki je povezana s socialno varstveno dejavnostjo. Za
vodenje strokovnega dela se v takem zavodu imenuje strokovni vodja, ki mora
imeti strokovno izobrazbo iz 69. člena[Lem60] tega zakona, pet let delovnih izkušenj in opravljen
strokovni izpit po tem zakonu.
Direktor socialno varstvenega zavoda mora poleg pogojev iz prvega oziroma
drugega odstavka tega člena imeti opravljen program za vodenje socialno
varstvenega zavoda, ki ga določi socialna zbornica v soglasju s Strokovnim
svetom Republike Slovenije za splošno izobraževanje.
Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena je za direktorja
lahko imenovan tudi kandidat, ki nima opravljenega programa za vodenje iz
prejšnjega odstavka, mora pa ga opraviti najkasneje v enem letu od začetka
opravljanja nalog direktorja. Če tega programa ne opravi v roku, mu mandat na
podlagi zakona preneha.
Direktorja imenuje in razreši ustanovitelj zavoda.
Če je ustanoviteljica javnega socialno varstvenega zavoda Republike Slovenije,
imenuje in razreši direktorja svet zavoda s soglasjem ministra, pristojnega za
socialno varstvo, po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, v
kateri ima zavod sedež.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko minister, pristojen za socialno
varstvo, sam imenuje direktorja, če ga v roku treh mesecev po prenehanju
mandata dotedanjemu direktorju ali po njegovi razrešitvi, ne imenuje svet
zavoda. Prav tako lahko minister sam razreši direktorja, če ugotovi:
- da direktor ne opravlja nalog, ki so mu naložene z zakonom ali pri svojem
delu krši zakon,
- da je direktor objektivno odgovoren za slabo finančno poslovanje zavoda,
- da je pristojni organ zavoda zavrnil predlog programa dela, ki ga je
predložil direktor,
- da je računsko sodišče podalo negativno mnenje o finančnem poslovanju zavoda,
- da je komisija za strokovni in upravni nadzor ugotovila hujše strokovne
napake pri izvajanju dejavnosti zavoda,
- da ni poskrbel za začetek razpisnega postopka imenovanja direktorja v roku,
ki ga določa statut zavoda.
Ne glede na določbo prvega odstavka prejšnjega člena je lahko za direktorja, ki
organizira in vodi strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda,
imenovana tudi oseba, ki ima končano višjo strokovno izobrazbo iz 69. člena[Lem61] tega zakona, dvajset let delovnih
izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na
področju socialnega varstva, in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.
V socialno varstvenem zavodu, v katerem je v skladu z aktom o ustanovitvi
poslovodenje in vodenje strokovnega dela zavoda ločeno, je ne glede na določbo
drugega odstavka prejšnjega člena za direktorja, ki organizira delo in vodi
poslovanje doma, lahko imenovana tudi oseba, ki ima višjo strokovno izobrazbo
iz 69.
člena[Lem62] tega zakona in dvajset let delovnih
izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na
področju dejavnosti socialnega varstva, ki jo opravlja ta socialno varstveni
zavod.
Strokovni svet socialno varstvenega zavoda je kolegijski strokovni organ
zavoda.
Naloge, sestavo in način oblikovanja strokovnega sveta se določijo s statutom
ali pravili zavoda, v skladu z aktom o ustanovitvi.
2.
Drugi socialno varstveni zavodi
59. člen
Pod pogoji, ki jih določa zakon, se lahko kot socialno varstveni zavod
organizirajo tudi sprejemališča, materinski domovi, svetovalnice, stanovanjske
skupine, centri za neodvisno življenje invalidov in druge oblike organizacij.
Socialno varstveni zavod oziroma druga pravna oseba lahko začne z delom, če so
poleg splošnih pogojev za ustanovitev zavoda oziroma druge pravne osebe,
izpolnjeni tudi minimalni tehnični, kadrovski in drugi pogoji, ki jih predpiše
minister, pristojen za socialno varstvo.
Izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega odstavka ugotavlja ministrstvo, pristojno
za socialno varstvo.
Za ugovor zoper opravljeno storitev, za strokovni in upravni nadzor ter za
vodenje zbirk podatkov se tudi za druge pravne osebe smiselno uporabljajo
določbe 94., 103., 106., 111., 112. in 114. člena tega zakona.
Ustanovitelj socialno varstvenega zavoda mora zagotavljati sredstva za
investicijsko vzdrževanje in druge obveznosti, določene z zakonom in aktom o
ustanovitvi.
Javnemu socialno varstvenemu zavodu zagotovi ustanovitelj del sredstev za redno
investicijsko vzdrževanje, če ugotovi, da vrednost investicijskega vzdrževanja
presega višino sredstev amortizacije oziroma sredstev za investicijsko
vzdrževanje, ki jih javni socialno varstveni zavod oblikuje v skladu z
metodologijo za oblikovanje cen storitev po tem zakonu.
4.
Dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč in invalidske organizacije
62. člen
Dobrodelne organizacije so prostovoljne in neprofitne organizacije, ki jih z
namenom, da bi reševale socialne stiske in težave prebivalcev, ustanovijo
posamezniki v skladu z zakonom, ali verske skupnosti.
Organizacije za samopomoč so prostovoljne in neprofitne organizacije, ki jih v
skladu z zakonom ustanovijo posamezniki z namenom, da bi v njih skupno reševali
socialne potrebe svojih članov.
Invalidske organizacije so prostovoljne in neprofitne organizacije, ki jih
ustanovijo invalidi in drugi posamezniki v skladu z zakonom, da v njih izvajajo
posebne socialne programe in storitve, utemeljene na značilnostih invalidnosti
po posameznih funkcionalnih okvarah, ki ogrožajo socialni položaj invalidov.
Dejavnosti invalidskih organizacij lahko zajemajo tudi posamezne sestavine
dobrodelnosti in samopomoči.
Socialno varstvene storitve lahko opravlja zasebnik, ki izpolnjuje naslednje
pogoje:
- da ima ustrezno strokovno izobrazbo v skladu s 69.[Lem63] ali 70. členom [Lem64] tega zakona;
- da ima opravljen strokovni izpit in je pridobil mnenje socialne zbornice;
- da ima najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju, na katerem bo
opravljal zasebno delo, če bo opravljal delo, za katero se zahteva najmanj
višješolska izobrazba;
- da ni v delovnem razmerju;
- da mu ni s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano opravljanje poklica;
- da ima zagotovljene prostore, opremo in kadre, če tako zahteva narava dela.
Ne glede na prejšnji odstavek lahko posamezne storitve v okviru javne službe v
skladu z zakonom opravlja rejnik ali tretja oseba, če za te storitve sklene
pogodbo s centrom za socialno delo.
Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotavlja, ali zasebnik izpolnjuje
pogoje iz prvega odstavka prejšnjega člena.
Zasebnik, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka oziroma pravna oseba, ki
izpolnjuje pogoje iz 60. člena[Lem65] tega zakona, lahko prične opravljati
socialno varstvene storitve z dnem izdaje odločbe o vpisu v register zasebnikov
in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve.
Register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve,
vodi ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
Register zasebnikov in pravnih oseb iz prejšnjega odstavka je javen.
Izbris iz registra zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene
storitve, se opravi, če:
- zasebnik oziroma pravna oseba odjavi opravljanje socialno varstvenih
storitev;
- zasebnik umre ali če pravna oseba preneha;
- je zasebniku oziroma pravni osebi s pravnomočno odločbo prepovedano
opravljanje poklica oziroma dejavnosti;
- ne začne opravljati storitev v enem letu po vpisu v register;
- se ugotovi, da več ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje storitev.
O izbrisu iz registra zasebnikov in pravnih oseb se izda odločba.
5.a
Skupnosti socialno varstvenih zavodov
68.a člen
Javni socialno varstveni zavodi, ki opravljajo socialno varstvene storitve, se
lahko povezujejo v skupnosti.
V skupnosti iz prejšnjega odstavka se lahko vključujejo tudi koncesionarji ter
druge pravne in fizične osebe, ki v skladu s tem zakonom opravljajo storitve na
področju socialnega varstva.
Skupnosti opravljajo zlasti naslednje naloge:
- koordinirajo razvojne aktivnosti v okviru dejavnosti in sodelujejo pri
oblikovanju politike razvoja socialnega varstva,
- sodelujejo pri opredeljevanju pogojev za opravljanje dejavnosti,
- uresničujejo skupne naloge in interese izvajalcev na posameznem področju.
Skupnosti lahko za opravljanje upravnih nalog na področju socialnega varstva
pridobijo javno pooblastilo. Naloge, ki jih skupnosti opravljajo kot javno
pooblastilo, določi zakon.
Izvajanje javnih pooblastil iz prejšnjega odstavka se financira iz državnega
proračuna.
Skupnost socialnih zavodov Slovenije na področju institucionalnega varstva
starejših in na področju varstva posebnih skupin odraslega prebivalstva, ki ga
izvajajo domovi za starejše in posebni socialno varstveni zavodi za odrasle (v
nadaljevanju: področje dejavnosti skupnosti), opravlja naslednje naloge kot
javna pooblastila:
1. vzpostavi in vodi enoten informacijski sistem na področju dejavnosti
skupnosti in zagotavlja njegovo povezavo v enoten informacijski sistem
socialnega varstva,
2. vzpostavi, vodi, vzdržuje in nadzoruje centralno zbirko podatkov s področja
dejavnosti skupnosti in je upravljavec centralne zbirke osebnih podatkov na tem
področju,
3. načrtuje in izvaja izobraževanje za delavce na področju dejavnosti
skupnosti, ki niso strokovni delavci ali strokovni sodelavci po tem zakonu,
4. v skladu z veljavnimi normativi in standardi iz drugega odstavka 11. člena [Lem66] tega zakona določa podrobnejše standarde za
izvajanje posameznih vrst oskrbe in kriterije za določitev vrst oskrbe glede na
potrebe uporabnikov storitve na področju dejavnosti skupnosti.
Skupnost centrov za socialno delo Slovenije na področju izvajanja dejavnosti
centrov za socialno delo opravlja naslednje naloge kot javna pooblastila:
1. določa katalog nalog, ki jih izvajajo centri za socialno delo:
- kot
socialno varstvene storitve,
- kot naloge, ki so jim z zakonom poverjene kot javna pooblastila in
- kot naloge, ki jim jih nalagajo drugi predpisi, kar za to področje dejavnosti
služi kot podlaga za delovanje enotnega informacijskega sistema socialnega
varstva;
2. določa standarde in normative za izvajanje posameznih vrst
nalog:
-
nalog, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila
in
- nalog, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi.
6.
Delavci, ki opravljajo socialno varstvene storitve
69. člen
Socialno varstvene storitve opravljajo strokovni delavci in strokovni
sodelavci.
Strokovni delavci po tem zakonu so delavci, ki so končali višjo ali visoko
šolo, ki izobražuje za socialno delo in so opravili pripravništvo ter strokovni
izpit za delo na področju socialnega varstva.
Strokovni delavci so tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo
psihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne,
pravne, sociološke, zdravstvene smeri - smer delovne terapije in teološke smeri
z ustrezno specializacijo ter imajo eno leto delovnih izkušenj na področju
socialnega varstva, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit po tem zakonu.
Strokovni delavci v domovih za otroke in v socialno varstvenih zavodih za
usposabljanje so strokovni delavci iz prvega odstavka tega člena in delavci, ki
so končali višjo ali visoko šolo pedagoške, socialno pedagoške, psihološke ter
defektološke smeri in so opravili pripravništvo in strokovni izpit.
Strokovni sodelavci po tem zakonu so delavci, ki opravljajo posamezne socialno
varstvene storitve in so končali programe izobraževanja v skladu s posebnimi
predpisi ter imajo opravljeno pripravništvo in strokovni izpit.
Vrste in stopnje programov izobraževanja iz prejšnjega odstavka, ki
zagotavljajo strokovnim sodelavcem ustrezno strokovno usposobljenost za
opravljanje posameznih storitev, določi socialna zbornica.
Pogoje in način opravljanja pripravništva in strokovnega izpita s splošnim
aktom določi socialna zbornica, ki tudi organizira in izvaja preverjanje znanja
za pridobitev strokovnega izpita za področje socialnega varstva.
Posamezne socialno varstvene storitve lahko opravljajo pod vodstvom strokovnih
delavcev s prostovoljnim in nepoklicnim delom tudi laični delavci, za katere
strokovna izobrazba ni posebej predpisana.
Strokovni delavci in strokovni sodelavci v javnih socialno varstvenih zavodih
so se dolžni izobraževati in usposabljati.
Strokovno izobraževanje in usposabljanje iz prejšnjega odstavka podrobneje
določi socialna zbornica.
Strokovni delavci in strokovni sodelavci z višješolsko strokovno izobrazbo,
lahko napredujejo v naziv mentor in svetovalec, strokovni delavci in strokovni
sodelavci z visokošolsko izobrazbo pa v naziv samostojni svetovalec in višji
svetovalec.
Napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev podrobneje predpiše
minister, pristojen za socialno varstvo.
Republika Slovenija podeljuje strokovnim delavcem, strokovnim sodelavcem ter
laičnim delavcem na področju socialnega varstva nagrade in priznanja kot
posebna družbena priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega
varstva.
Minister, pristojen za socialno varstvo predpiše natančnejše pogoje za
podeljevanje nagrad in priznanj iz prejšnjega odstavka, sestavo komisije in
postopek za podeljevanje nagrad in priznanj.
Socialna zbornica je pravna oseba.
Socialna zbornica skrbi za povezanost, razvoj in strokovni dvig socialno
varstvene dejavnosti.
Socialna zbornica kot javna pooblastila opravlja naslednje naloge:
- določi programe usposabljanja, ki jih določa ta zakon,
- za strokovne delavce in strokovne sodelavce načrtuje in organizira stalno
strokovno izobraževanje in usposabljanje iz 73. člena tega
zakona,
- določa vrste in stopnje programov izobraževanja za strokovne sodelavce v
socialnem varstvu po 70. členu[Lem67] tega zakona in določa, v katerih primerih
je potrebno preizkusiti usposobljenost pred začetkom opravljanja posameznih
storitev in nalog na področju socialnega varstva,
- določi pogoje in način opravljanja pripravništva in spremlja pripravništvo
ter nadzoruje izvajanje pripravništva po splošnem aktu iz 71.
člena tega zakona,
- določa pogoje in način opravljanja strokovnega izpita ter organizira in
izvaja preverjanje znanja za pridobitev strokovnega izpita na področju
socialnega varstva,
- pripravlja in sprejema kataloge potrebnih znanj in preverja usposobljenost za
opravljanje posameznih storitev in nalog na področju socialnega varstva,
- načrtuje in organizira supervizijo strokovnega dela strokovnih delavcev,
- rešuje oziroma preizkuša ugovore iz 94. člena tega zakona,
- organizira in izvaja inštruktažno svetovanje v skladu s 108.b
členom tega zakona.
Socialna zbornica opravlja tudi druge naloge, zlasti pa:
- sprejme kodeks etike delavcev na področju socialnega varstva, promovira ter
nadzira njegovo izvajanje in ukrepa ob njegovem kršenju,
- daje mnenja v postopkih podelitve koncesij in dovoljenj za delo,
- spremlja in izvaja projekte supervizije dela strokovnih delavcev,
- izvaja usposabljanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev,
- sodeluje pri pripravi zakonskih predpisov in pri pripravi strokovnih podlag
za socialno varstveni program,
- predlaga člane za strokovni svet iz 8. člena tega zakona.
Socialna zbornica opravlja tudi naloge za svoje člane in naročnike storitev.
Delo zbornice se financira iz:
- prispevkov članov;
- daril in volil;
- drugih virov;
- iz republiškega proračuna za naloge iz drugega odstavka prejšnjega člena.
Zbornica sprejme statut, s katerim določi svojo organizacijo, organe in njihove
pristojnosti.
Pri sestavi organov zbornice je potrebno upoštevati načelo zastopanosti
delavcev v javnih zavodih, drugih socialno varstvenih zavodih, dobrodelnih
organizacijah, organizacijah za samopomoč, invalidskih organizacijah in
zasebnikov.
Kadar pristojni organi zbornice odločajo o zadevah iz 6. in 7. točke drugega
odstavka 77.
člena [Lem68] tega zakona, morajo biti pri odločanju
paritetno zastopani delavci iz prejšnjega odstavka.
K statutu zbornice da soglasje Vlada Republike Slovenije, v delu, ki se nanaša
na javna pooblastila.
VI. SOCIALNO VARSTVENE
STORITVE, KI SE OPRAVLJAJO
IZVEN SOCIALNO VARSTVENE DEJAVNOSTI
80. člen
Če posamezne socialno varstvene storitve po tem zakonu, opravljajo socialne
službe, organizirane kot del enotnega sistema vzgoje in izobraževanja,
zdravstva, zaposlovanja ter pravosodja, se te storitve opravljajo po normativih
in standardih iz drugega odstavka 11. člena[Lem69] tega zakona.
Socialne službe iz prejšnjega odstavka lahko opravljajo tudi naloge socialne
preventive za delovno področje, za katero so ustanovljene.
VII. POSTOPKI
1. Krajevna pristojnost
81. člen
Krajevna pristojnost v vseh zadevah, za katere so pristojni centri za socialno
delo, se določi po stalnem prebivališču osebe, ki potrebuje pomoč in varstvo.
Če oseba nima stalnega prebivališča, se določi krajevna pristojnost po njenem
začasnem prebivališču, če nima niti tega, pa po njenem zadnjem stalnem
prebivališču oziroma zadnjem začasnem prebivališču.
Če se krajevna pristojnost ne da določiti po prejšnjem odstavku, se določi po
kraju, kjer je nastal povod za postopek.
Krajevna pristojnost za mladoletno osebo se določa po stalnem oziroma začasnem
prebivališču obeh staršev. Za mladoletno osebo, katere starši ne živijo skupaj,
se določi krajevna pristojnost po stalnem oziroma začasnem prebivališču tistega
od staršev, pri katerem mladoletna oseba živi oziroma, kateremu je bila
dodeljena. Če niti eden od staršev mladoletne osebe ni znan, se krajevna
pristojnost določi po prejšnjem odstavku.
Krajevna pristojnost v zadevah, v katerih se upravičenost do pravice ugotavlja
za vso družino, njeni družinski člani pa imajo prijavljeno stalno oziroma
začasno prebivališče na različnih naslovih, se določi po dejanskem prebivališču
večine družinskih članov oziroma po stalnem oziroma začasnem prebivališču
večine družinskih članov. Če krajevne pristojnosti tako ni mogoče določiti, se
določi po kraju, v katerem je nastal povod za postopek.
Če je z aktom o ustanovitvi centra za socialno delo določeno, da znotraj centra
za socialno delo delujejo notranje organizacijske enote, ki opravljajo naloge
centra za socialno delo po tem zakonu in drugih predpisih za določeno krajevno
območje, je za izvajanje nalog centra za socialno delo krajevno pristojna
organizacijska enota, katere pristojnost se določi v aktu o ustanovitvi
upoštevajoč določbe prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena.
V tem primeru je za vodenje in odločanje v postopku pri izvrševanju nalog
centra za socialno delo pooblaščen vodja pristojne organizacijske enote.
Če sem med postopkom spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila po tem
zakonu določena krajevna pristojnost, nadaljuje postopek glede na spremenjene
okoliščine pristojni center za socialno delo.
Če nastane spor o pristojnosti, mora center za socialno delo, ki je začel
postopek, svoje delo opravljati vse dotlej, dokler se ne odloči o sporu.
V sporih o krajevni pristojnosti med centri za socialno delo na območju
Republike Slovenije odloča ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
Ministrstvo pristojno za socialno varstvo, lahko določi za postopek v
izvrševanju javnih pooblastil drug center za socialno delo, kot tisti, ki je
krajevno pristojen, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če
so za to drugi tehtni razlogi.
Sklep po prejšnjem odstavku izda ministrstvo, pristojno za socialno varstvo na
predlog stranke, ki je sprožila postopek, ali na predlog centra za socialno
delo.
2.
Odločanje v izvrševanju javnih pooblastil
86. člen
Kadar socialno varstveni zavodi v izvrševanju javnih pooblastil, odločajo o
pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, postopajo po zakonu o
splošnem upravnem postopku, če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali
drugem zakonu drugače urejena.
Pri izvrševanju javnih pooblastil iz prejšnjega člena uporabljajo socialno
varstveni zavodi pečat.
Pečat je okrogle oblike. V zunanjem krogu ima napis "Republika
Slovenija", v sredini pa grb Republike Slovenije. Pečat vsebuje še ime in
sedež zavoda.
Kadar odločajo centri za socialno delo v upravnih stvareh o pravicah in
koristih otroka po 105., 106., 114., 120. in 121. členu Zakona o zakonski zvezi
in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in 1/89), si morajo v
posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne
komisije in razpisati ustno obravnavo.
Strokovno komisijo iz prejšnjega odstavka imenuje strokovni svet centra za
socialno delo, če ni z drugim zakonom določena posebna komisija.
O pritožbah zoper odločbe socialno varstvenih zavodov odloča ministrstvo,
pristojno za socialno varstvo.
3.
Postopek pri uveljavljanju in izvajanju storitev
90. člen
Postopek za uveljavljanje storitev po tem zakonu se začne na zahtevo
upravičenca ali njegovega zakonitega zastopnika. Center za socialno delo začne
postopek po uradni dolžnosti, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja
utemeljen razlog, zaradi katerega je potrebno določeni osebi nuditi storitev po
tem zakonu.
Pobudo za začetek postopka po uradni dolžnosti dajo lahko zakonec, otroci,
osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu z osebo, ki potrebuje varstvo in
pomoč, delodajalec in sindikat.
Organi ter zavodi in druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo
ogroženost otroka, mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna
sposobnost, so dolžni o tem obvestiti center za socialno delo na svojem
območju.
Kadar socialno varstveni zavod oziroma strokovni delavec ob uveljavljanju storitve
ugotovi, da zadeva sodi v njegovo pristojnost, si je dolžan prizadevati, da z
upravičencem doseže dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve.
Sklenjen dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve
institucionalnega varstva šteje za akt, s katerim je upravičenec nameščen v
zavod ali premeščen v okviru zavoda ali v drug zavod.
Postopki izvajanja storitev morajo biti vodeni tako, da zagotavljajo zaupnost
podatkov ter osebno integriteto in dostojanstvo upravičenca.
Strokovni delavci in strokovni sodelavci, ki opravljajo socialno varstvene
storitve so dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o materialnih in
socialnih stiskah posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega
stanja.
Podatke iz prejšnjega odstavka so dolžne varovati kot poklicno skrivnost tudi
osebe, ki so jim ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela.
Podatki iz drugega odstavka tega člena se ne smejo dajati drugim osebam oziroma
javnosti in tudi ne objavljati na način, ki bi omogočal razkriti posameznika,
na katerega se nanašajo. Dolžnost varovanja poklicne skrivnosti lahko
strokovnega delavca ali sodelavca, razreši prizadeta oseba sama ali sodišče, za
mladoletne osebe in za osebe pod skrbništvom pa starši oziroma skrbniki.
Če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo lahko zoper delo
strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu socialno
varstvenega zavoda, zoper opravljeno storitev zasebnika pa na socialno
zbornico.
Ugovor je potrebno vložiti v roku osem dni od opravljene storitve, zoper katero
ugovarja.
Svet socialno varstvenega zavoda oziroma socialna zbornica preizkusi ugovor,
določi, kaj naj se ukrene ter o tem obvesti upravičenca, ki je ugovarjal, v
roku 15 dni od prejema ugovora.
Če z upravičencem ni mogoče skleniti dogovora o trajanju, vrsti in načinu
zagotavljanja storitve institucionalnega varstva iz 92. člena
tega zakona, odloča socialno varstveni zavod o namestitvi, premestitvi ali
odpustu upravičenca iz zavoda po določbah zakona o splošnem upravnem postopku,
če posamezna vprašanja upravnega postopka s tem zakonom niso drugače urejena.
Pritožba zoper odločbo o namestitvi ali premestitvi ne zadrži izvršitve
odločbe.
Socialno varstvena dejavnost se financira iz proračuna republike in občine.
Sredstva za financiranje socialno varstvene dejavnosti se zagotavljajo tudi s
plačili storitev, s prispevki dobrodelnih organizacij in organizacij za
samopomoč ter invalidskih organizacij, s prispevki donatorjev in iz drugih
virov.
1.
Financiranje socialno varstvene dejavnosti iz proračuna Republike Slovenije
98. člen
Iz proračuna Republike Slovenije se financirajo:
- dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva iz 6. člena tega zakona;
- socialna preventiva;
- prva socialna pomoč;
- pomoč družini za dom;
- izvrševanje javnih pooblastil;
- institucionalno varstvo iz 16. člena[Lem70] tega zakona, razen stroškov storitev v
zavodih za odrasle, kadar je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v
celoti oproščen plačila;
- vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji;
- denarne socialne pomoči;
- investicije v socialno varstvene zavode;
- skupne naloge socialnega varstva iz programa, ki ga vsako leto določi državni
zbor;
- naloge socialne zbornice iz drugega odstavka 77. člena[Lem71] tega zakona;
- osebna pomoč;
- naloge, ki jih skupnosti iz 68.a člena tega zakona
opravljajo kot javno pooblastilo;
- razvojni in dopolnilni programi, pomembni za državo, in sodelovanje z nevladnimi
organizacijami.
Ne glede na določbe tega zakona se iz proračuna Republike Slovenije financirajo
tudi stroški storitev v zavodih za odrasle, če upravičenec pred prijavo
stalnega prebivališča na podlagi četrtega odstavka 8. člena [Lem72] Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list
RS, št. 9/01) na naslovu nastanitvenega centra ali na naslovu zavoda, v katerem
je nastanjen, v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega
prebivališča.
2.
Financiranje socialno varstvene dejavnosti iz proračuna občine
99. člen
Iz proračuna občine se financirajo:
- pravice družinskega pomočnika;
- pomoč družini na domu, najmanj v višini 50% subvencije k ceni storitve in v
višini, za katero je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti
oproščen plačila;
- pomoč pri uporabi stanovanja (najemnina) iz četrtega odstavka 24. člena[Lem73] in tretjega odstavka 31. člena[Lem74] tega zakona;
- stroški storitev v zavodih za odrasle, kadar je upravičenec oziroma drug
zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila;
- razvojni in dopolnilni programi, pomembni za občino in sodelovanje z
nevladnimi organizacijami.
Sredstva za financiranje pravic in prispevkov oziroma storitev in pomoči iz
prejšnjega odstavka se financirajo iz proračuna občine, na območju katere ima
upravičenec storitev in pomoči prijavljeno stalno prebivališče.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se stroški storitve iz četrte alinee
prvega odstavka tega člena v primeru prijave stalnega prebivališča na naslovu
socialno varstvenega zavoda na podlagi četrtega odstavka 8. člena[Lem75] Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list
RS, št. 9/01) financirajo iz proračuna občine, v kateri je imel upravičenec
prijavljeno stalno prebivališče pred prijavo stalnega prebivališča na naslovu
zavoda.
Upravičenci in drugi zavezanci so dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene
storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in
institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so
za vse upravičence brezplačne.
Prejemniki trajne denarne socialne pomoči in prejemniki nadomestila za
invalidnost po Zakonu o družbenem varstvu odraslih telesno in duševno
prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83) so oproščeni plačila vseh storitev
razen storitev institucionalnega varstva po prvem odstavku 16. člena[Lem76] tega zakona.
Vlada Republike Slovenije predpiše merila, po katerih se za upravičence in
druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev.
Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali
celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo, v skladu z merili
iz prejšnjega odstavka.
Center za socialno delo lahko upravičencu oziroma zavezancu določi višjo
oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz tretjega odstavka tega člena, če
upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega
zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to
narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist
upravičenca oziroma zavezanca.
V primeru vložitve zahteve za oprostitev plačila storitve center za socialno
delo o oprostitvi plačila in določitvi prispevka upravičenca in zavezanca
oziroma občine k plačilu oziroma doplačilu storitve odloči za obdobje od dneva
začetka izvajanja storitve dalje, v primeru sprememb med izvajanjem storitve pa
s prvim dnem naslednjega meseca po dnevu nastanka spremembe.
Stroške v zvezi s storitvami iz 18. člena tega zakona krije
podjetje, zavod ter druga organizacija, ki te storitve zagotavlja.
Center za socialno delo lahko za upravičenca do institucionalnega varstva
določi oprostitev po merilih iz tretjega odstavka tega člena tudi v primeru, ko
je bila upravičencem zagotovljena nadomestna oblika bivanja in oskrbe izven
mreže javne službe.
Ne glede na določbo tretjega odstavka 100. člena [Lem77] lahko občina določi dodatne oprostitve pri
plačilu stroškov za pomoč na domu in pri plačilu storitev v zavodih za odrasle.
O oprostitvah iz prejšnjega odstavka odloča pristojni občinski organ.
Če je uporabnik storitve, ki uveljavlja oprostitev plačila storitve
institucionalnega varstva, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o oprostitvi
plačila prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v
korist občine, ki zanj financira institucionalno varstvo.
O prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist občine pristojni
center za socialno delo odloči v izreku odločbe o oprostitvi plačila storitve
institucionalnega varstva.
Prepoved odtujitve in obremenitve se zaznamuje v zemljiški knjigi na podlagi
dokončne odločbe iz prejšnjega odstavka.
Za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve iz prvega odstavka tega člena se
smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja zemljiško knjigo, o zaznambi
prepovedi odtujitve in obremenitve.
Če je uporabnik storitve, ki uveljavlja oprostitev plačila storitve pomoč
družini na domu, lastnik nepremičnine, se mu na način iz prejšnjega člena lahko
prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist
občine, ki zanj financira pomoč družini na domu, le v primeru izrecne zahteve
občine, in če gre za nepremičnino, na kateri uporabnik storitve nima
prijavljenega stalnega prebivališča.
Občina mora zahtevo iz prejšnjega odstavka podati v roku 20 dni od prejema
obvestila centra za socialno delo o tem, da vodi postopek, v katerem odloča o
oprostitvi plačila storitve pomoč družini na domu.
Metodologijo za oblikovanje cen storitev iz 1. do 5. točke 11. člena[Lem78] tega zakona predpiše minister, pristojen
za socialno varstvo.
V skladu z metodologijo iz prejšnjega odstavka določi ceno storitve organ
upravljanja pravne osebe oziroma sama fizična oseba.
K cenam storitve daje soglasje ministrstvo, pristojno za socialno varstvo,
razen k cenam storitve pomoči družini na domu, h katerim daje soglasje
pristojni občinski organ.
Nadzor nad delom javnih socialno varstvenih zavodov, koncesionarjev in drugih
pravnih ali fizičnih oseb, ki izvajajo socialno varstvene storitve na podlagi
dovoljenja za delo (v nadaljnjem besedilu: izvajalci dejavnosti), organizira in
izvaja socialna inšpekcija v okviru organa v sestavi ministrstva, pristojnega
za socialno varstvo (v nadaljnjem besedilu: inšpekcijski nadzor), ki jo vodi
direktor. Inšpekcijske nadzore izvajajo inšpektorji za socialne zadeve (v
nadaljnjem besedilu: inšpektor), ki so delavci s posebnimi pooblastili in
odgovornostmi.
Za izvajanje inšpekcijskega nadzora po tem zakonu se uporabljajo določbe
zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor, kolikor posamezna vprašanja s tem zakonom
niso urejena drugače.
Če je za ugotovitev ali presojo kakega dejstva v nadzoru potrebno posebno
znanje, s katerim inšpektor ne razpolaga, lahko direktor na predlog inšpektorja
določi tudi, da posamezna strokovna dela v inšpekcijski zadevi opravi
posameznik (v nadaljnjem besedilu: strokovni pomočnik), ki ni zaposlen v
organu, ki organizira in izvaja inšpekcijski nadzor po tem zakonu. Strokovnega
pomočnika imenuje iz liste strokovnih pomočnikov, ki jo določi strokovni svet
za socialno varstvo.
O svojih ugotovitvah strokovni pomočnik iz prejšnjega odstavka sestavi
poročilo.
Inšpektor mora imeti:
- visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo enake smeri, kot jo za strokovne
delavce na področju socialnega varstva določa ta zakon,
- deset let delovnih izkušenj pri izvajanju ali vodenju storitev in socialno
varstvenih programov ali pri razvojno raziskovalnem in svetovalnem delu ali pri
vodenju uveljavljenih projektov na področju socialnega varstva ali pri
organiziranju in upravnem vodenju socialno varstvenih dejavnosti,
- opravljen strokovni izpit za inšpektorja.
Inšpektor mora vsake tri leta opraviti obdobni preizkus usposobljenosti.
Inšpekcijski nadzor po tem zakonu obsega:
1. nadzor nad izvajanjem tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi,
ter nadzor nad izvajanjem drugih zakonov ali na njihovi podlagi izdanih
predpisov, ki določajo javna pooblastila ali druge naloge posameznim izvajalcem
socialno varstvene dejavnosti;
2. nadzor nad izvajanjem nalog, ki jih ta zakon nalaga lokalnim skupnostim (v
nadaljnjem besedilu: občina).
V okviru nadzora po 1. točki prejšnjega odstavka inšpektor ugotavlja in
preverja izvajanje določb, uporabo strokovnih metod, strokovnost dela pri
izvajanju storitev in programov ter kvaliteto storitev v okviru zakonov in
podzakonskih aktov, ki urejajo zlasti naslednja področja dejavnosti:
- statusne zadeve izvajalcev,
- kadrovske, tehnične in druge pogoje za izvajanje dejavnosti,
- koncesijske pogodbe, dovoljenja za delo in pogodbe o sofinanciranju
programov,
- upravičenost do storitev in do prejemkov,
- prispevke uporabnikov in drugih zavezancev,
- cene storitev,
- uresničevanje pravic in dolžnosti uporabnikov,
- uresničevanje pravic in obveznosti strokovnih in drugih delavcev izvajalca,
ki ne sodijo v pristojnost drugih inšpekcijskih organov,
- vodenje dokumentacije in poročanje,
- uresničevanje nalog, ki so izvajalcem zaupana kot javna pooblastila,
- stanje glede organizacije strokovnega dela,
- izpolnjevanje pogojev, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci in
strokovni sodelavci,
- ustreznost strokovnih postopkov in uporabe metod strokovnega dela,
- sistem za strokovni razvoj zaposlenih,
- kakovost in obseg opravljenih storitev,
- uresničevanje pravic in zadovoljstvo uporabnikov storitev.
Nadzor po drugi točki prvega odstavka tega člena nad izvajanjem nalog, ki jih
zakon nalaga občinam, obsega zlasti preverjanje:
- obsega mreže javne službe, za katero je zadolžena občina,
- soglasij k cenam storitev, ki jih izda pristojni občinski organ.
Inšpekcijski nadzor se opravi kot redni ali izredni inšpekcijski nadzor.
Redni inšpekcijski nadzor se opravi pri vsakem izvajalcu dejavnosti najmanj
enkrat v obdobju treh let. Program rednih inšpekcijskih nadzorov na predlog
direktorja inšpekcije določi glavni inšpektor.
Direktor inšpekcije vsakokrat, ko oceni, da je to potrebno, odredi, da
inšpektor opravi izredni inšpekcijski nadzor. Glavni inšpektor odredi izredni
inšpekcijski nadzor tudi:
- na zahtevo upravičenca do storitve ali njegovega zakonitega zastopnika
oziroma druge osebe, ki je imela v postopku položaj stranke, ustanovitelja
izvajalca dejavnosti ali organa upravljanja izvajalca dejavnosti,
- na utemeljeno pobudo družinskega člana upravičenca ali uporabniškega
združenja,
- na zahtevo reprezentativnega sindikata pri delodajalcu.
Pred izvedbo izrednega inšpekcijskega nadzora lahko inšpektor:
- pozove predlagatelja zahteve ali pobude, da zahtevo ali pobudo dopolni ali
dodatno utemelji,
- zahteva od izvajalca dejavnosti oziroma občine pisno poročilo in ustrezno
dokumentacijo,
- opravi strokovno oceno očitanih ravnanj izvajalca dejavnosti oziroma občine,
- predlaga izvajalcu in uporabniku, da ob strokovni podpori inšpektorja
skleneta dogovor o sodelovanju pri odpravi morebitnih nesporazumov.
Inšpektor ne izvede izrednega inšpekcijskega nadzora na zahtevo ali na pobudo,
če ugotovi:
- da se zahteva oziroma pobuda nanaša na postopke ali storitve, za katere je
vložnik zahteve ali pobude že prejel pisna pojasnila in ugotovitve ministrstva;
- da iz predložene dokumentacije in poročila izvajalca dejavnosti izhaja, da so
bili postopki in opravljene storitve vodene v skladu s predpisi in strokovnimi
ter etičnimi načeli, ki se uporabljajo na področju socialnega varstva, oziroma
da ugotovljene nepravilnosti ali pomanjkljivosti niso take, da bi lahko
bistveno vplivale na zaključek postopka ali na vsebino, kakovost in obseg
storitve,
- da vložnik zahteve ali pobude ni zadovoljen s posamezno storitvijo, pa ni
vložil ugovora zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca po 94. členu tega zakona,
- da ima vložnik zahteve ali pobude možnost uporabe drugih rednih pravnih
sredstev, ki jih določajo procesni predpisi in ki jih še ni uveljavljal,
- da se zahteva ali pobuda nanaša na postopke ali na storitve, katerih
zakonitost ali strokovno ustreznost ugotavljajo nadzorni ali inšpekcijski
organi, določeni po drugih predpisih,
- da je izvajalec dejavnosti na zahtevo inšpektorja v določenem roku že
odpravil pomanjkljivosti, ki jih kot sporne navaja zahteva ali pobuda,
- da je bil v isti zadevi že opravljen inšpekcijski nadzor ali da je bila že
podana strokovna ocena postopkov in ravnanj izvajalca,
- da je pri izvajalcu odrejen redni nadzor.
O tem, da iz razlogov po prejšnjem odstavku tega člena ne bo izvedel izrednega
inšpekcijskega nadzora, inšpektor obvesti vložnika zahteve ali pobude in
izvajalca dejavnosti, direktorja inšpekcije ter glavnega inšpektorja. V
obvestilu mora pojasniti razloge, zaradi katerih ni bil izveden izredni
inšpekcijski nadzor.
O opravljenem inšpekcijskem nadzoru sestavi inšpektor inšpekcijski zapisnik.
Inšpekcijski zapisnik vsebuje podatke o poteku nadzora, o opravljenih nadzornih
dejanjih, o ugotovitvah nadzora in o ukrepih inšpektorja.
V primeru iz 102.a člena tega zakona je poročilo
strokovnega pomočnika priloga inšpekcijskega zapisnika.
Če inšpektor ugotovi, da se pri delu pojavljajo manjše napake, nepravilnosti in
pomanjkljivosti, ki bistveno ne vplivajo na izvajanje storitve oziroma na
zakonitost poslovanja, strokovnost dela, zagotavljanje pravic uporabnikov ali
na predpisano kakovost storitev, na vodenje postopkov ali na uveljavljanje
pravic uporabnikov, ustno opozori na nepravilnosti ter na njihove posledice in
določi rok za odpravo, kar vse navede v zapisniku. Če nepravilnosti niso
odpravljene v določenem roku, inšpektor izreče druge ukrepe v skladu z zakonom.
Če inšpektor ugotovi, da se javna služba ne izvaja v skladu s predpisi ali da
izvajalec dejavnosti:
- opravlja storitve, za katere ni registriran,
- opravlja storitve, čeprav ni vpisan v register zasebnikov,
- ne opravlja storitev in programov v skladu z normativi in standardi,
- ne zagotavlja predpisane kakovosti,
- ne uporablja učinkovitih strokovnih metod pri delu,
- ne vodi postopkov v skladu s predpisi,
- ne zagotavlja uveljavljanja pravic uporabnikov, zaradi česar prihaja do
nepravilnosti ali do napak, ki pomembno vplivajo na zakonitost poslovanja,
strokovnost dela, zagotavljanje pravic uporabnikov ali na predpisano kakovost
storitev, odredi potrebne ukrepe in določi rok za njihovo izpolnitev z odločbo.
V primerih iz prejšnjega odstavka lahko inšpektor predlaga oziroma odredi
zlasti naslednje ukrepe:
- izdajo oziroma uskladitev splošnih aktov z določbami ustanovitvenega akta in
z drugimi predpisi,
- izdajo oziroma uskladitev posamičnih aktov s predpisi,
- dopolnitev organizacijske strukture,
- sprejem strokovnih podlag za ukrepanje in za odločanje o posameznih ukrepih,
- opredelitev strokovnih kriterijev, na podlagi katerih se opravi izbor
ustrezne metode dela,
- redno pisno poročanje o delu na posameznih področjih dejavnosti,
- vodenje posebne evidence o posameznih strokovnih postopkih,
- interno ali verificirano dodatno usposabljanje zaposlenih,
- sprejem posebnega programa aktivnosti za dvig kakovosti izvajanja storitev,
- uvedbo notranje kontrole nad izvajanjem storitev ali nad vodenjem postopkov,
- ponovno opravljanje preizkusa poznavanja zakona o splošnem upravnem postopku,
- ponovno opravljanje posameznih delov strokovnega izpita,
- pisno opravičilo prizadetemu uporabniku ali njegovemu zakonitemu zastopniku,
- uvedbo postopka za ugotavljanje nesposobnosti delavca,
- uvedbo postopka za odvzem naziva strokovnemu delavcu ali strokovnemu
sodelavcu, pridobljenega v skladu s tem zakonom,
- obvezno vključitev supervizorja,
- pristojnemu organu predlaga začetek postopka za oceno primernosti odgovorne
osebe, ki opravlja funkcijo direktorja ali strokovnega vodje,
- pristojnemu organu predlaga začetek postopka za razrešitev direktorja oziroma
strokovnega vodje,
- pristojnemu organu predlaga začetek postopka za odvzem dovoljenja za delo ali
za prekinitev koncesijske pogodbe,
- začasno prepove opravljanje dejavnosti izvajalca do odprave nepravilnosti.
Natančnejši način izvajanja inšpekcijskega nadzora predpiše minister, pristojen
za socialno varstvo.
Zoper odločbo inšpektorja o odrejenih ukrepih je dovoljena pritožba na
ministrstvo, pristojno za socialne zadeve. Pritožbo se vloži v roku osem dni od
njene vročitve. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.
Poleg nadzora nad delom izvajalcev dejavnosti iz prvega odstavka 102. člena[Lem79] tega zakona opravljajo inšpektorji
inšpekcijski nadzor tudi nad delom drugih izvajalcev, ki izvajajo dopolnilne,
razvojne in preventivne programe na področju socialnega varstva in varstva
otrok in družine po posebni pogodbi o sofinanciranju.
Za izvajanje inšpekcijskega nadzora po prejšnjem odstavku se smiselno
uporabljajo določbe tega zakona o izrednem inšpekcijskem nadzoru.
Poleg inšpekcijskega nadzora se izvajalcem dejavnosti iz prvega odstavka 102. člena[Lem80] tega zakona in izvajalcem iz prvega
odstavka prejšnjega člena zagotavlja še inštruktažno svetovanje, ki ga
organizira socialna zbornica, izvajajo pa ga tričlanske komisije strokovnjakov,
ki jih imenuje pristojni organ socialne zbornice.
Inštruktažno svetovanje obsega spremljanje strokovnega ravnanja strokovnih
delavcev in strokovnih sodelavcev, ki samostojno ali pod vodstvom vodje
storitve opravljajo posamezne storitve ali programe.
Namen inštruktažnega svetovanja je spremljanje uporabe strokovnih metod,
izvajanja strokovnih usmeritev, ki jih določajo razvojni dokumenti na področju
socialnega varstva, in spremljanje uresničevanja strokovnih navodil, ki jih
sprejema strokovni svet za socialno varstvo, uveljavljanje novih strokovnih
pristopov in dobre prakse, pa tudi uresničevanje kodeksa etičnih načel, ki se
uporabljajo na področju socialnega varstva.
Inštruktažno svetovanje se opravi na pobudo strokovnega organa izvajalca ali na
pobudo ustanovitelja.
Natančnejši način izvajanja in obseg inštruktažnega svetovanja v javnih
socialno varstvenih zavodih in koncesionarjih določita s pogodbo socialna
zbornica in ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
Za zbiranje, obdelovanje, shranjevanje, posredovanje in uporabo podatkov,
vsebovanih v zbirkah podatkov, ter za varstvo informacijske zasebnosti posameznika
se uporabljajo določbe zakona o varstvu osebnih podatkov, če s tem zakonom za
posamezne primere ni drugače določeno.
Za potrebe izvajanja socialno varstvene dejavnosti določene z zakonom, za
načrtovanje politike socialnega varstva, spremljanje stanja ter za znanstveno
raziskovalne in statistične namene, se na področju socialnega varstva vodijo
zbirke podatkov, ki zajemajo celotni nacionalni sistem socialnega varstva.
Zbirke podatkov vsebujejo podatke o:
- storitvah,
- denarnih socialnih pomočeh,
- drugih pomočeh posamezniku po tem zakonu,
- oprostitvah pri plačilu storitev,
- izvajalcih socialno varstvene dejavnosti,
- financiranju socialno varstvene dejavnosti,
- izvajanju drugih nalog, ki so izvajalcem dejavnosti z zakonom poverjene kot javna
pooblastila ter nalog, ki jih izvajalcem dejavnosti nalagajo drugi predpisi.
Zbirke podatkov iz prve, druge, tretje in četrte alinee drugega odstavka
prejšnjega člena vsebujejo naslednje podatke posameznika, na katerega se nanaša
pravica ali obveznost po tem zakonu, in njegovega zakonitega zastopnika:
- ime in priimek,
- rojstne podatke,
- spol,
- enotno matično številko občana,
- podatke o državljanstvu,
- podatke o dovoljenju za prebivanje tujca,
- podatke o prebivališču,
- podatke, ki se nanašajo na družinska razmerja (število družinskih članov, tip
družine, razmerje do vlagatelja),
- podatke o gospodinjstvu,
- podatke, ki se nanašajo na vrsto življenjske skupnosti (zakonska zveza ali
zunajzakonska skupnost),
- podatke o statusu (podatke o šolanju, o zaposlitvi, o upokojitvi, drugo),
- podatke o izobrazbi,
- podatke o zdravstvenem stanju in invalidnosti,
- podatke o plačah in drugih dohodkih in prejemkih,
- podatke o premoženju,
- podatke o socialnih stiskah in težavah posameznikov, družin in skupin
prebivalstva,
- podatke o oprostitvi pri plačilu storitev,
- davčno številko,
- številko tekočega oziroma drugega računa,
- podatke, ki se nanašajo na stanovanjske in bivalne pogoje.
Posamezne zbirke podatkov lahko vsebujejo tudi podatke, ki niso osebni, ki so
potrebni za dosego namena iz prvega odstavka prejšnjega člena.
Zbirke podatkov iz 110. člena tega zakona vodijo in
vzdržujejo socialno varstveni zavodi in druge pravne in fizične osebe, ki
opravljajo socialno varstveno dejavnost po tem zakonu in inštitut iz 7. člena tega zakona (upravljalci zbirk podatkov) in upravljavci
centralnih zbirk podatkov, določeni s tem zakonom.
Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, obdeluje osebne podatke iz zbirke
podatkov o denarnih socialnih pomočeh in o drugih pomočeh posamezniku po tem
zakonu ter o oprostitvah pri plačilih storitev z enako vsebino kot centri za
socialno delo in je upravljavec in vzpostavi, vodi, vzdržuje in nadzoruje
centralno zbirko podatkov o denarnih socialnih pomočeh, ki jih brezplačno
pridobiva iz zbirk podatkov, ki jih vodijo in vzdržujejo centri za socialno
delo.
Skupnost socialnih zavodov Slovenije obdeluje osebne podatke iz zbirke osebnih
podatkov s področja institucionalnega varstva in varstva posebnih skupin
odraslega prebivalstva z enako vsebino kot socialno varstveni zavodi in druge
pravne in fizične osebe, ki opravljajo institucionalno varstvo po tem zakonu,
je upravljavec in vzpostavi, vodi, vzdržuje in nadzoruje centralno zbirko
podatkov na tem področju, ki jih brezplačno pridobiva iz zbirk podatkov, ki jih
vodijo in vzdržujejo socialno varstveni zavodi in druge pravne in fizične
osebe, ki opravljajo to storitev.
Podatki se zbirajo neposredno od posameznika za njega in za njegove družinske
člane ter iz drugih uradnih zbirk, ki jih v Republiki Sloveniji vodijo za to
pooblaščeni organi in organizacije. Posameznik, na katerega se nanaša pravica
ali obveznost po tem zakonu, oziroma njegov zakoniti zastopnik je pristojnemu
socialno varstvenemu zavodu oziroma drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja
socialno varstveno dejavnost, dolžan dati vse podatke, o katerih socialno
varstveni zavod oziroma izvajalec storitve vodi zbirke podatkov.
Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, in socialno varstveni zavodi in
druge pravne in fizične osebe, ki opravljajo socialno varstveno dejavnost po
tem zakonu, brezplačno pridobivajo podatke iz obstoječih zbirk podatkov
naslednjih upravljavcev:
- Ministrstva za notranje zadeve - podatke o upravičencu in o družinskih članih
(ime in priimek, rojstne podatke, enotno matično številko občana, podatke o
državljanstvu, podatke o prebivališču) in podatke, ki se nanašajo na družinska
razmerja, iz centralnega registra prebivalstva in podatke o dovoljenju za
prebivanje tujca in podatke o gospodinjstvu iz drugih evidenc ministrstva za
notranje zadeve ter podatke o lastništvu vozila iz evidence registriranih
vozil,
- Ministrstva za šolstvo, znanost in šport in izvajalcev vzgojne in
izobraževalne dejavnosti - podatke o vključitvi v vzgojni ali izobraževalni
zavod,
- Ministrstva za zdravstvo, Inštituta za varovanje zdravja in drugih izvajalcev
zdravstvene dejavnosti - podatke o zdravstvenem stanju oziroma invalidnosti,
- Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije - podatke o
zavarovancih in uživalcih pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja,
podatke o izplačani pokojnini, invalidnini, varstvenem dodatku, dodatku za
pomoč in postrežbo, nadomestilih iz naslova invalidskega zavarovanja in drugih
materialnih pravicah iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja,
- Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - podatke o zavarovancih,
vključenih v zdravstveno zavarovanje, podatke o izplačanem nadomestilu iz
naslova zdravstvenega zavarovanja,
- Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje - podatke o brezposelnih osebah,
izplačanih nadomestilih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti,
denarnih pomočeh, štipendijah in drugih materialnih pravicah iz tega naslova
ter o datumu in razlogih prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb in
razlogih prenehanja izplačevanja materialnih pravic,
- Jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije - podatke o
izplačanem nadomestilu preživnine in podatke o izplačilih v primeru
insolventnosti delodajalca,
- Davčne uprave Republike Slovenije - podatke o davčni številki, podatke o
vzdrževanih družinskih članih, o obdavčljivih dohodkih in premoženju davčnih
zavezancev, podatke o plačanih davkih in dohodnini od obdavčljivih dohodkov,
podatke o obračunanih prispevkih za socialno varnost in plačanih drugih
posebnih prispevkih, uvedenih z zakoni, podatke o kapitalskih naložbah ter
podatke o olajšavah in oprostitvah, ki se upoštevajo pri odmeri davka od
dohodkov iz kmetijstva in davka od dohodkov iz dejavnosti,
- centrov za socialno delo - podatke o izplačanem porodniškem nadomestilu,
očetovskem nadomestilu, nadomestilu za nego in varstvo otroka, posvojiteljskem
nadomestilu, starševskemu dodatku, pomoči ob rojstvu otroka, otroškem dodatku,
dodatku za veliko družino, dodatku za nego otroka, ki potrebuje posebno
varstvo, delnem izplačilu za izgubljeni dohodek, rejnini in dobroimetju,
preživninah, denarnih socialnih pomočeh, oprostitvah pri plačilu storitev in o
plačilih družinskemu pomočniku,
- Inštituta za socialno varstvo, Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in
drugih izvajalcev socialno varstvene dejavnosti - podatke o uporabi in
izvajanju storitev in socialnih stiskah in težavah posameznikov, družin in
skupin prebivalstva,
- upravnih enot - podatke o materialnih pravicah po predpisih o vojnih
veteranih, žrtvah vojnega nasilja, vojnih invalidih in o varstvu družinskih
članov osebe v obvezni vojaški službi,
- delodajalcev - podatke o zaposlitvi, podatke o izplačilih plač in nadomestil
in podatke o drugih izplačilih,
- Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij - podatke o začetku in izteku
prestajanja kazni zapora za osebe na prestajanju kazni zapora ter podatke o
začetku in izteku vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom za mladoletnike,
- upravljalca registra transakcijskih računov - podatke o transakcijskih
računih: številki računa in nazivu izvajalca plačilnega prometa, ki vodi
transakcijski račun.
V primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena, posameznikov, na katere se
podatki nanašajo, ni potrebno predhodno seznaniti.
Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, in centri za socialno delo lahko
osebne podatke, o katerih vodijo zbirke podatkov, in podatke, ki jih
pridobivajo od upravljavcev zbirk osebnih podatkov iz prejšnjega člena,
obdelujejo samo za potrebe postopka odločanja, izvajanja dejavnosti in vodenja
evidenc po tem zakonu, ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, pa tudi za
izvajanje centralnega izplačila, izvrševanje nadzora, spremljanja stanja,
analize ter znanstvenoraziskovalne in statistične namene.
Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, lahko kot upravljavec centralne
zbirke podatkov o denarnih socialnih pomočeh podatke iz te zbirke z namenom
ugotavljanja uporabe pravice do denarne socialne pomoči v skladu s tem zakonom
tudi primerja s podatki iz zbirk upravljavcev iz prejšnjega člena in jih
posreduje pristojnemu centru za socialno delo, ki sproži postopek ugotavljanja
upravičenosti po uradni dolžnosti v skladu s tem zakonom.
Inštitut za socialno varstvo brezplačno pridobiva podatke iz zbirk podatkov
upravljavcev centralnih zbirk podatkov, določenih s tem zakonom, in socialno
varstvenih zavodov in drugih pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo socialno
varstveno dejavnost po tem zakonu, in jih uporablja za analize ter
znanstvenoraziskovalne in statistične namene v obliki, ki onemogoča
identifikacijo posameznikov. Zbrane podatke lahko Inštitut za socialno varstvo
posreduje tudi drugim upravljavcem zbirk podatkov za izvajanje dejavnosti po
tem zakonu.
Skupnost socialnih zavodov Slovenije podatke, ki jih pridobiva v skladu s tem
zakonom, obdeluje za potrebe izvajanja javnih pooblastil in drugih nalog,
določenih s tem zakonom. Podatke, o katerih vodi centralno zbirko podatkov,
lahko posreduje tudi drugim upravljavcem zbirk podatkov za izvajanje dejavnosti
po tem zakonu.
Druge pravne in fizične osebe, ki opravljajo socialno varstveno dejavnost po
tem zakonu, osebne podatke, o katerih vodijo zbirke osebnih podatkov,
obdelujejo za izvajanje dejavnosti, za katero so pooblaščeni z zakonom in aktom
o ustanovitvi oziroma za katero jim je bila podeljena koncesija oziroma izdano
dovoljenje za delo.
Osebni podatki iz prvega odstavka 111. člena [Lem81] tega zakona se hranijo 10 let po prenehanju
pravice.
Po preteku roka iz prejšnjega odstavka se podatki arhivirajo.
Podatki iz drugega odstavka 111. člena [Lem82] tega zakona se hranijo do poteka namena iz
prvega odstavka 110. člena tega zakona.
Podrobnejša navodila o obliki obdelave podatkov po tem zakonu za posamezne
zbirke in o razporeditvi vsebine po posameznih zbirkah predpiše minister,
pristojen za socialno varstvo.
XI. KAZENSKE DOLOČBE
116. člen
Z globo od 1,000.000 do 10,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba
in samostojni podjetnik posameznik, ki:
- opravlja socialno varstvene storitve, pa za to nima dovoljenja za delo (41.b člen[Lem83] );
- prične z delom, čeprav ne izpolnjuje pogojev iz 60. člena[Lem84] tega zakona.
Z globo od 50.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje posameznik, ki stori prekršek
iz prejšnjega odstavka.
Z globo od 200.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne
osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori
prekršek iz prvega odstavka tega člena.
Z globo od 500.000 do 5,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba in
samostojni podjetnik posameznik, ki:
- vodi postopke tako, da ne zagotavlja zaupnosti podatkov ter osebne
integritete in dostojanstva upravičenca ali krši dolžnosti varovanja poklicne
skrivnosti (93.
člen[Lem85] ).
Z globo od 10.000 do 100.000 tolarjev se kaznuje tudi posameznik, ki stori
prekršek iz prejšnjega odstavka.
Z globo od 50.000 do 500.000 tolarjev se kaznuje odgovorna oseba pravne osebe
ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz
prvega odstavka tega člena.
Zakon o socialnem varstvu - ZSV (Uradni list RS, št. 54/92)
vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
XII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
119. člen
Vlada Republike Slovenije mora predložiti predlog socialno varstvenega programa
iz drugega odstavka 2. člena tega zakona v sprejem državnemu zboru v roku
šestih mesecev od uveljavitve tega zakona.
S 1.1.1993 prevzame Republika Slovenija pravice in obveznosti ustanovitelja
socialno varstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je bila do uveljavitve tega
zakona občina.
Premoženje v javni lastnini, s katerim upravljajo zavodi iz prejšnjega
odstavka, postane z dnem uveljavitve tega zakona, lastnina Republike Slovenije.
Obstoječi socialno varstveni zavodi, morajo svojo organiziranost uskladiti s
tem zakonom do 31.12.1992.
V občinah, kjer do uveljavitve tega zakona centri za socialno delo niso bili
ustanovljeni, opravljajo do ustanovitve centra za socialno delo socialno
varstvene storitve iz drugega in tretjega odstavka 49. člena tega zakona,
pristojni občinski upravni organi.
Do ustanovitve centrov za socialno delo v občinah Laško in Slovenske Konjice
odloča v upravnih stvareh za obe občini Center za socialno delo Celje, do
ustanovitve centrov za socialno delo v občinah Pesnica in Ruše pa Center za
socialno delo Maribor.
Socialna zbornica se ustanovi v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Pristojni organ je dolžan najpozneje v roku dveh let od uveljavitve tega zakona
razpisati prvi javni natečaj za podelitev koncesije za opravljanje vseh
socialno varstvenih storitev iz okvira javne službe.
Minister, pristojen za socialno varstvo izda izvršilne predpise iz tega zakona
v roku šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona.
Vlada Republike Slovenije izda izvršilni predpis iz tretjega odstavka 100. člena[Lem86] tega zakona v roku šestih mesecev po
uveljavitvi tega zakona.
Do izdaje izvršilnih predpisov iz prvega odstavka 60. člena[Lem87] in 71. člena se uporabljajo izvršilni
predpisi izdani na podlagi Zakona o socialnem skrbstvu (Uradni list SRS, št.
35/79, 1/89 in Uradni list RS, št. 8/90), kolikor niso v nasprotju s tem
zakonom.
Centri za socialno delo so dolžni v roku treh mesecev od uveljavitve tega
zakona po uradni dolžnosti ugotoviti ali upravičenci, ki so družbeno denarno
pomoč prejeli po dosedanjih predpisih, izpolnjujejo pogoje za dodelitev dajatev
po tem zakonu.
Upravičenci do plačila ali doplačila oskrbnih stroškov v socialnem zavodu,
zavodu za usposabljanje ter v tuji družini in upravičenci do plačila ali
doplačila k stroškom za pomoč in postrežbo na domu ter upravičenci do plačila
rejnine, ki so pravice pridobili po dosedanjih predpisih, obdržijo pravico na
način in v višini, kot so jo pridobili, dokler ne bodo izdane nove odločbe, v
skladu s tem zakonom.
Upravičenci do plačila ali doplačila oskrbnih stroškov v organizacijah za
usposabljanje po Zakonu o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov
z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/76 in Uradni
list RS, št. 8/90) obdržijo pravico po dosedanjih predpisih do 31.12.1992,
razen upravičencev do plačila ali doplačila oskrbnih stroškov v socialno
varstvenih zavodih za usposabljanje iz 54. člena tega zakona.
Za upravičence, ki uveljavljajo eno od pravic iz prvega in drugega odstavka
tega člena v času od uveljavitve tega zakona pa do izdaje izvršilnega predpisa
iz tretjega odstavka 100. člena[Lem88] tega zakona, se uporabljajo
materialnopravna določila samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialno
varstvenih pravic (Uradni list SRS, št. 26/84 in 14/89).
Določba pete alinee 98. člena tega zakona se začne uporabljati 1.1.1993.
Ne glede na določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in
izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/91-I) se za socialno varstvene zavode za
usposabljanje otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem
razvoju, v delu, ki se nanaša na opravljanje socialno varstvene dejavnosti,
uporabljajo določbe tega zakona o ustanovitvi zavodov in drugih statusnih
zadevah, podeljevanju koncesij, financiranju in nadzoru.
Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe Zakona o postopku za
uveljavljanje socialno varstvenih pravic (Uradni list RS, št. 23/91) v delu, ki
se nanaša na postopek uveljavljanja denarnih pomoči po Zakonu o socialnem
skrbstvu (Uradni list SRS, št. 35/79 in 1/89 ter Uradni list RS, št. 8/90).
Z dnem uveljavitve tega zakona prenehata veljati:
- Zakon o socialnem skrbstvu (Uradni list SRS, št. 35/79 in 1/89 ter Uradni
list RS, št. 8/90);
- Zakon o delovno varstvenem zavodu Ponikve (Uradni list SRS, št. 29/72).
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike
Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem
varstvu - ZSV-A (Uradni list RS, št. 41/99) vsebuje naslednjo končno določbo:
22. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem
varstvu - ZSV-B (Uradni list RS, št. 26/01) vsebuje naslednje prehodne in
končne določbe:
14. člen
Upravičenci, ki ob začetku uporabe tega zakona prejemajo denarni dodatek,
prejemajo denarno socialno pomoč do poteka obdobja, za katerega jim je bil
denarni dodatek dodeljen po dosedanjih predpisih, pri čemer se upoštevajo
merila iz 25.a člena tega zakona in osnovni znesek minimalnega dohodka,
veljaven v času prejemanja. Center za socialno delo o novi višini denarne
socialne pomoči prejemnika obvesti ob prvem naslednjem izplačilu po začetku
uporabe tega zakona.
15. člen
Centri za socialno delo so dolžni v roku treh mesecev od začetka uporabe tega
zakona po uradni dolžnosti ugotoviti, ali upravičenci, ki ob začetku uporabe
tega zakona prejemajo denarno pomoč kot edini vir preživljanja, izpolnjujejo
pogoje za dodelitev denarne socialne pomoči po tem zakonu, in o tem izdati
ustrezne odločbe.
16. člen
V postopkih dodelitve denarnih dodatkov in denarne pomoči kot edinega vira
preživljanja, v katerih do začetka uporabe tega zakona v postopku pred centrom
za socialno delo še ni bila izdana odločba, se uporabljajo določbe tega zakona.
V postopkih iz prejšnjega odstavka, uvedenih na zahtevo upravičencev, ki bi
bili do socialno varstvenih dajatev upravičeni po dosedanjih predpisih in niso
upravičeni do denarne socialne pomoči po tem zakonu, se denarni dodatek oziroma
denarna pomoč kot edini vir preživljanja po predpisih, ki so veljali do začetka
uporabe tega zakona, dodeli do začetka uporabe tega zakona.
17. člen
Do uveljavitve predpisa iz 30.a člena tega zakona se še naprej uporablja
Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz kmetijske dejavnosti za
pridobitev pravice do socialno varstvenih dajatev in denarne pomoči (Uradni
list RS, št. 57/94 in 60/99), kolikor ni v nasprotju s tem zakonom.
18. člen
Podzakonske akte iz tretjega odstavka 23. člena, 30. člena, prvega odstavka
30.a člena, tretjega odstavka 31. člena, drugega odstavka 33.a člena in 115.
člena Zakona o socialnem varstvu izda pristojni minister do začetka uporabe
tega zakona.
19. člen
Pri izvajanju zakonov in drugih predpisov, ki urejajo razmerja, ki so vezana na
prejemanje denarnega dodatka oziroma denarne pomoči kot edinega vira
preživljanja, se šteje, da so ta razmerja vezana na prejemanje denarne socialne
pomoči oziroma trajne denarne socialne pomoči.
20. člen
Višina minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom za prvo odraslo osebo v
družini in samsko osebo, se v celoti uveljavi z dnem 1.1.2003.
V obdobju od začetka uporabe tega zakona do uveljavitve višine minimalnega
dohodka za prvo odraslo osebo v družini in samsko osebo v celoti se do 1.7.2002
kot višina minimalnega dohodka za prvo odraslo osebo v družini uporablja merilo
0,8 v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega s tem
zakonom, v obdobju od 1.7.2002 do 1.1.2003 pa merilo 0,9.
21. člen
Družina v obdobju od začetka uporabe tega zakona do uveljavitve višine
minimalnega dohodka za prvo odraslo osebo v družini v celoti ob izpolnjevanju
drugih pogojev tega zakona prejme denarno socialno pomoč najmanj v višini
socialno varstvene dajatve, ki bi jo prejela po merilih po predpisih, ki so
veljali do začetka uporabe tega zakona.
22. člen
Upravičencu do denarne socialne pomoči, ki je dolžan plačevati najemnino za
stanovanje, se do ureditve subvencij najemnine v skladu z Nacionalnim
stanovanjskim programom in predpisi s stanovanjskega področja denarna socialna
pomoč poveča za višino neprofitne najemnine, ki bi jo plačeval v socialnem
stanovanju, vendar največ za višino 25% osnovnega zneska minimalnega dohodka,
določenega s tem zakonom.
Za upravičenost do dodelitve socialnega stanovanja v najem se do ureditve
dodelitve socialnih stanovanj v najem v skladu z Nacionalnim stanovanjskim
programom in predpisi s stanovanjskega področja uporabljajo določbe 26. člena
Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 42/94-odločba US, 1/99,
41/99, 36/2000 in 54/2000).
23. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike
Slovenije, uporabljati pa se začne 1. septembra 2001.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem
varstvu - ZSV-C (Uradni list RS, št. 2/04) vsebuje naslednje prehodne in končne
določbe:
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
41. člen
Določbe 18.a do 18.r člena in spremenjenega 99.
člena zakona, ki se nanašajo na družinskega pomočnika, se začnejo
uporabljati šest mesecev po uveljavitvi tega zakona, razen če je invalidna
oseba za družinskega pomočnika izbrala tistega od staršev, ki ji je že nudil
nego in varstvo in je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo
za izgubljeni dohodek.
Do začetka izvajanja pravice do osebne asistence po posebnem zakonu lahko
opravlja pod pogoji iz tega zakona delo družinskega pomočnika tudi oseba, ki ni
družinski član.
Izbira pravice do družinskega pomočnika ne izključuje možnosti do uveljavljanja
pravice do osebne asistence, ki jo bo urejal ustrezen zakon.
42. člen
Center za socialno delo enemu od staršev, ki ima na dan uveljavitve tega zakona
pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek na podlagi 87. člena Zakona o
starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 97/01 in
76/03), po uradni dolžnosti, brez mnenja komisije iz 18.f člena tega zakona,
izda odločbo, s katero mu ta pravica preneha in prizna pravica družinskega
pomočnika do delnega plačila za izgubljeni dohodek po tem zakonu, razen če
invalidna oseba v roku dveh mesecev od dneva začetka uporabe določb tega
zakona, ki se nanašajo na družinskega pomočnika, oziroma v dveh mesecih po
dopolnjenem 18. letu starosti izbere drugo osebo za družinskega pomočnika ali
uveljavi pravico do varstva v skladu s predpisi s področja socialnega varstva
na drug način.
Če invalidna oseba v roku dveh mesecev od dneva začetka uporabe določb tega
zakona, ki se nanašajo na družinskega pomočnika, oziroma v dveh mesecih po
dopolnjenem 18. letu starosti izbere drugo osebo za družinskega pomočnika ali
uveljavi pravico do varstva v skladu s predpisi s področja socialnega varstva
na drug način, pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek, ki jo eden od
staršev prejema na podlagi 87. člena zakona o starševskem varstvu in družinskih
prejemkih, preneha z dnem dokončnosti odločbe, s katero pristojni center za
socialno delo odloči o izbiri druge osebe za družinskega pomočnika, v primeru
izvajanja druge oblike varstva pa z dnem začetka izvajanja te storitve.
Center za socialno delo mora pred izdajo odločbe iz prvega in drugega odstavka
tega člena pridobiti mnenje invalida in tistega od staršev, ki ima pravico do
delnega plačila za izgubljeni dohodek na podlagi 87. člena zakona o starševskem
varstvu in družinskih prejemkih.
43. člen
Minister, pristojen za socialno varstvo, izda predpis iz 18.p člena zakona v
roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona, pri čemer smiselno upošteva
določbe Pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov
(Uradni list RS, št. 15/03) in Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic
za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Uradni list RS, št. 105/02),
ki se nanašajo na nego in varstvo otroka, ki potrebuje posebno varstvo, in
uveljavljanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek.
44. člen
Do ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja družinskega pomočnika,
njegovega zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti ter
zavarovanja za starševsko varstvo s predpisi, ki urejajo ta zavarovanja, in
ureditve plačila prispevkov za ta zavarovanja s predpisi, ki določajo stopnje
prispevkov za socialno varnost, je družinski pomočnik obvezno pokojninsko in
invalidsko zavarovan, zavarovan za primer brezposelnosti in za starševsko
varstvo. Prispevek zavarovanca plačuje družinski pomočnik, prispevek
delodajalca pa občina v skladu s spremenjenim 99. členom zakona.
Družinski pomočnik je v tem času obvezno zdravstveno zavarovan tudi za primer
bolezni in poškodbe izven dela, za pravice do zdravstvenih storitev, povračila
potnih stroškov, pogrebnino in posmrtnino. Prispevek plačuje družinski
pomočnik.
Prispevki iz prvega in drugega odstavka tega člena se plačujejo po stopnjah,
določenih z zakonom, ki določa stopnje prispevkov za socialno varnost.
Družinskemu pomočniku se čas opravljanja nalog družinskega pomočnika šteje v
zavarovalno oziroma pokojninsko dobo, ki jo urejajo predpisi iz prvega odstavka
tega člena.
Če je za invalidno osebo pred uveljavljanjem pravice izbire družinskega
pomočnika skrbel eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu
prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek, je starš za primere iz prvega in
drugega odstavka tega člena zavarovan od prvega dne po prenehanju pravic po
predpisih o starševskem varstvu do dokončnosti odločbe, s katero pristojni
center za socialno delo odloči o izbiri družinskega pomočnika in njegovih
pravicah.
Center za socialno delo, pristojen za odločanje o pravici do izbire družinskega
pomočnika, prijavi družinskega pomočnika v zavarovanje na za to predpisanih
obrazcih.
V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika ga pristojni
center za socialno delo iz zavarovanj iz prvega in drugega odstavka tega člena
odjavi z dnem prenehanja pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek v
skladu s tem zakonom.
45. člen
Določbe spremenjenih 43., 44., 49. in 98. člena zakona, ki se nanašajo na
osebno pomoč, se začnejo uporabljati šest mesecev po uveljavitvi tega zakona.
V obdobju šest mesecev po uveljavitvi tega zakona k cenam storitve osebne
pomoči daje soglasje pristojni občinski organ.
46. člen
Minister, pristojen za socialno varstvo, izda predpis iz spremenjenega 48.
člena zakona v enem mesecu od uveljavitve tega zakona.
Do uveljavitve predpisa iz prejšnjega odstavka se uporablja Pravilnik o
koncesijah na področju socialnega varstva (Uradni list RS, št. 72/97, 57/99,
54/01 in 21/03), kolikor ni v nasprotju s tem zakonom.
47. člen
Postopki podelitve koncesije, za katere je bil objavljen javni natečaj pred
uveljavitvijo tega zakona, se dokončajo po določbah predpisov, ki so veljali pred
uveljavitvijo tega zakona. V odločbi določen razvezni pogoj se šteje kot rok za
izpolnitev pogojev iz tretjega odstavka 47.c člena zakona.
Koncesijska pogodba se tudi v primerih iz prejšnjega odstavka sklene po
določbah tega zakona.
Določbe 47.d in 47.g do 47.o člena zakona se uporabljajo tudi za koncesijska
razmerja, glede katerih je bila pogodba že sklenjena ob uveljavitvi tega
zakona.
48. člen
Koncesije javne službe na področju socialnega varstva, ki so bile podeljene za
nedoločen čas, se spremenijo v koncesije za določen čas, ki ga minister,
pristojen za socialno varstvo, določi v predpisu iz spremenjenega 48. člena
zakona kot čas trajanja koncesije za različne vrste storitev.
Organ, pristojen za podelitev koncesije, v dvanajstih mesecih po uveljavitvi
tega zakona izda po uradni dolžnosti odločbo, s katero določi čas trajanja
koncesije v skladu s tem zakonom, pri čemer zlasti upošteva koristi uporabnikov
storitev, vložena sredstva koncesionarja in dosedanje trajanje koncesijskega
razmerja.
Koncesija preneha po preteku roka, določenega v odločbi iz prejšnjega odstavka,
ne glede na določbe koncesijske pogodbe.
49. člen
Določbe spremenjenega 56. člena zakona, ki se nanašajo na program za vodenje
socialno varstvenega zavoda, ki ga določi Socialna zbornica v soglasju s
Strokovnim svetom Republike Slovenije za splošno izobraževanje, se začnejo
uporabljati 1. januarja naslednjega leta po začetku izvajanja tega programa. Ne
glede na te določbe je na razpisih za imenovanje direktorja socialno
varstvenega zavoda v prvem letu izvajanja programa za direktorja lahko imenovan
tudi kandidat, ki nima opravljenega programa, mora pa ga opraviti v obdobju, ki
je enako dvakratnemu obdobju trajanja usposabljanja po tem programu, sicer mu
mandat na podlagi zakona preneha.
Direktorji, ki so bili imenovani po predpisih pred uveljavitvijo tega zakona,
opravljajo naloge direktorja do poteka obdobja, za katerega so bili imenovani,
ne glede na določbe iz spremenjenih 56. in 57. člena zakona.
Ne glede na uskladitev drugih pravnih aktov z določbami tega zakona se z dnem
uveljavitve tega zakona ob novem imenovanju direktorja socialno varstvenega
zavoda uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na imenovanje
direktorja.
50. člen
Socialna zbornica izda splošna akta iz spremenjenih 71. in 73. člena zakona ter
uskladi svoj statut z določbami tega zakona v roku šest mesecev od uveljavitve
tega zakona.
51. člen
Postopki odločanja o oprostitvah plačila storitve, začeti pred uveljavitvijo
tega zakona, se končajo po določbah tega zakona.
52. člen
Občine, ki z dnem uveljavitve tega zakona (do)plačujejo oskrbne stroške v
zavodih za odrasle v nasprotju z določbami spremenjenih 98. oziroma 99. člena
zakona, lahko pri centru za socialno delo, na območju katerega ima upravičenec
prijavljeno stalno prebivališče, vložijo zahtevo za ugotovitev obveznosti
(do)plačila oskrbnih stroškov države oziroma druge občine.
Pristojni center za socialno delo obveznost države oziroma druge občine v
skladu s tem zakonom določi za obdobje od prvega dne naslednjega meseca po
vložitvi zahteve občine dalje.
53. člen
Določbe 102. do 108.b člena zakona, ki urejajo inšpekcijski nadzor, se začnejo
uporabljati z dnem začetka delovanja socialne inšpekcije iz 102. člena zakona, ki
se organizira in začne delovati v roku 6 mesecev od uveljavitve tega zakona.
Do začetka delovanja socialne inšpekcije se za nadzor nad izvajanjem socialno
varstvene dejavnosti po tem zakonu še uporabljajo določbe IX. poglavja Zakona o
socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 56/92, 13/93, 1/99, 41/99,
36/2000, 54/2000, 26/01, 6/02, 110/02 in 5/03) o nadzoru.
Z dnem začetka delovanja socialne inšpekcije začne socialna zbornica izvajati
inštruktažno svetovanje iz 108.b člena zakona.
54. člen
Globe, določene s tem zakonom, se do začetka uporabe Zakona o prekrških (Uradni
list RS, št. 7/03) v postopku o prekršku izrekajo kot denarne kazni v mejah, ki
so za globo določene v prvem odstavku 116. člena in 117. člena zakona, razen za
odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika.
Za prekrške, določene v drugem odstavku 116. člena zakona, se do začetka
uporabe zakona o prekrških iz prejšnjega odstavka kaznuje posameznik z denarno
kaznijo od 50.000 do 150.000 tolarjev.
Za prekrške, določene v tretjem odstavku 116. člena zakona, se do začetka
uporabe zakona o prekrških iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna
oseba pravne osebe z denarno kaznijo od 200.000 do 500.000 tolarjev.
55. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati Zakon o varstvu
družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi (Uradni list SFRJ, št. 18/76).
Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
- Pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih za delo na področju
socialnega varstva (Uradni list RS, št. 64/95 in 61/98),
- Pravilnik o izobraževanju in strokovnem usposabljanju strokovnih delavcev in
sodelavcev na področju socialnega varstva (Uradni list RS, št. 57/94),
- Pravilnik o strokovnem in upravnem nadzoru na področju socialnega varstva
(Uradni list RS, št. 105/2000),
- Pravilnik o koncesijah na področju socialnega varstva (Uradni list RS, št.
72/97, 57/99, 54/01 in 21/03) in
- Zakon o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi (Uradni list
SRS, št. 8/78).
Določbe pravilnika iz prve alinee prejšnjega odstavka se, kolikor niso v
nasprotju s tem zakonom, uporabljajo do izdaje predpisa iz spremenjenega 71.
člena zakona, določbe pravilnika iz druge alinee prejšnjega odstavka pa do
izdaje predpisa iz spremenjenega 73. člena zakona.
Določbe pravilnika iz tretje alinee drugega odstavka tega člena se uporabljajo
do izdaje predpisa iz 107.a člena zakona, kolikor niso v nasprotju s tem
zakonom.
Družinskim članom osebe na obveznem ali prostovoljnem služenju vojaškega roka
po prenehanju uporabe zakona iz prvega odstavka tega člena in prenehanju
veljavnosti zakona iz pete alinee drugega odstavka tega člena pripadajo pravice
po tem zakonu.
Postopki za uveljavljanje pravice do oskrbnine, začeti pred uveljavitvijo tega
zakona, se končajo po predpisih iz prvega odstavka in iz pete alinee drugega
odstavka tega člena.
56. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike
Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem
varstvu – ZSV-D (Uradni list RS, št. 105/06) vsebuje naslednje prehodne in
končne določbe:
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
35. člen
Postopki odločanja o pravici do izbire družinskega pomočnika, ki so se začeli
pred začetkom uporabe tega zakona, se končajo po določbah tega zakona. Če je
bilo v teh postopkih že izdano mnenje komisije iz Zakona o socialnem varstvu,
se to mnenje upošteva kot mnenje pristojne komisije po določbah tega zakona.
Družinski pomočnik, za katerega je mnenje, da kot izbrani družinski pomočnik
lahko nudi potrebno pomoč invalidni osebi, podala komisija iz Zakona o
socialnem varstvu, ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek od
dneva, določenega v Zakonu o socialnem varstvu.
36. člen
Invalidne osebe, ki so pridobile pravico do izbire družinskega pomočnika pred
začetkom uporabe tega zakona in invalidne osebe, za katere je bilo mnenje
komisije iz Zakona o socialnem varstvu izdano pred začetkom uporabe določb o
pristojnih komisijah po tem zakonu, ter njihovi zavezanci so dolžni pristojnemu
centru za socialno delo sporočiti vse podatke o družinskih članih ter o
njihovih in svojih dohodkih, ki so v skladu s predpisom iz tretjega odstavka
100. člena Zakona o socialnem varstvu potrebni za določitev prispevkov
invalidne osebe in zavezancev občini, ki financira pravice družinskega pomočnika.
Invalidne osebe iz prejšnjega odstavka imajo pravico, da namesto nadaljevanja
pravice do izbire družinskega pomočnika po določbah tega zakona izberejo
institucionalno varstvo.
V primeru, da invalidna oseba iz prvega odstavka tega člena izbere institucionalno
varstvo, se to šteje kot razlog za prenehanje opravljanja nalog družinskega
pomočnika na željo invalidne osebe po prvi alinei 18.l člena Zakona o socialnem
varstvu.
Če se invalidna oseba iz prejšnjega odstavka želi vrniti v zavod, v katerem je
bivala pred uveljavljanjem pravice do družinskega pomočnika, ima prednost pri
sprejemu v ta zavod.
Pristojni center za socialno delo pozove invalidno osebo iz prvega odstavka
tega člena, da mu najpozneje v roku 15 dni od prejema poziva pošlje vse potrebne
podatke skladno s prvim oziroma drugim in tretjim odstavkom tega člena.
Invalidna oseba, ki ne dostavi podatkov v skladu s pozivom iz prejšnjega
odstavka, se obravnava kot invalidna oseba, ki ravna v nasprotju z določbo 2.
člena tega zakona (tretji odstavek 18.a člena[Lem89] ) in se tako ravnanje šteje kot razlog za
prenehanje opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi alinei prvega
odstavka 18.l člena Zakona o socialnem varstvu.
Pristojni centri za socialno delo izdajo odločbe o prispevkih invalidnih oseb
iz prvega odstavka tega člena in njihovih zavezancev ter občine v roku 30 dni
od začetka uporabe tega zakona z veljavnostjo odločb od dneva začetka uporabe
tega zakona.
Če je invalidna oseba lastnica nepremičnine, lahko center za socialno delo v
odločbi iz prejšnjega odstavka prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino,
katere lastnica je, v korist občine, ki financira pravice družinskega
pomočnika, na način in pod pogoji, kot je določeno v 100.c členu Zakona o
socialnem varstvu v primeru uveljavljanja oprostitve plačila storitve pomoči
družini na domu.
37. člen
Invalidna oseba, katere dodatek za pomoč in postrežbo je miroval na podlagi
odločbe o mirovanju po Zakonu o socialnem varstvu, s pisno izjavo dovoli, da
izplačevalec dodatek, do katerega je upravičena in največ v višini zneska,
določenega na podlagi prvega odstavka 18.i člena Zakona o socialnem varstvu, z
dnem začetka uporabe tega zakona in v času, ko ji pomoč nudi družinski
pomočnik, izplačuje občini, ki je pristojna za financiranje pravic družinskega
pomočnika.
Invalidne osebe iz prejšnjega odstavka imajo pravico, da namesto nadaljevanja
pravice do izbire družinskega pomočnika po določbah tega zakona izberejo
institucionalno varstvo.
V primeru, da invalidna oseba iz prvega odstavka tega člena izbere
institucionalno varstvo, se to šteje kot razlog za prenehanje opravljanja nalog
družinskega pomočnika na željo invalidne osebe po prvi alinei 18.l člena Zakona
o socialnem varstvu.
Če se invalidna oseba iz prejšnjega odstavka želi vrniti v zavod, v katerem je
bivala pred uveljavljanjem pravice do družinskega pomočnika, ima prednost pri
sprejemu v ta zavod.
Pristojni center za socialno delo pozove invalidno osebo iz prvega odstavka
tega člena, da mu najpozneje v roku 15 dni od prejema poziva pošlje izjavo iz
prvega odstavka tega člena oziroma sporoči, da je skladno z drugim odstavkom
tega člena namesto nadaljevanja pravice do izbire družinskega pomočnika po
določbah tega zakona izbrala institucionalno varstvo.
Invalidna oseba, ki ne dostavi izjave oziroma sporočila v skladu s pozivom iz
prejšnjega odstavka, se obravnava kot invalidna oseba, ki ravna v nasprotju z
določbo 2. člena tega zakona (tretji odstavek 18.a člena[Lem90] ) in se tako ravnanje šteje kot razlog za
prenehanje opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi alinei prvega
odstavka 18.l člena Zakona o socialnem varstvu.
Če ne gre za primere iz tretjega ali šestega odstavka tega člena, mora
izplačevalec dodatka za pomoč in postrežbo invalidnim osebam iz prvega odstavka
tega člena, z dnem začetka uporabe tega zakona razveljaviti odločbo o mirovanju
dodatka ter odločiti o izplačevanju dodatka v skladu z 2. členom tega zakona.
38. člen
Do sprejema nove sistemske zakonodaje, ki ureja financiranje občin, se občinam,
v katerih stroški za financiranje pravic družinskega pomočnika presegajo 0,35%
primerne porabe, izračunane za tekoče proračunsko leto skladno z zakonom, ki
ureja financiranje občin, ugotovljena razlika nad tem obsegom po preteku
proračunskega leta zagotovi iz državnega proračuna.
Potrebna sredstva za ta namen se zagotovijo v proračunu ministrstva,
pristojnega za delo, družino in socialne zadeve.
39. člen
Določbe 21. člena tega zakona se ne uporabljajo za upravičence do denarne
socialne pomoči, ki jim je bila denarna socialna pomoč priznana za obdobje, ki
se je začelo pred začetkom uporabe tega zakona.
40. člen
Postopki ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči, ki so se začeli
pred začetkom uporabe tega zakona, se končajo po določbah tega zakona.
41. člen
V primeru odprave oziroma razveljavitve odločbe v skladu z 39. členom Zakona o
socialnem varstvu pred začetkom uporabe tega zakona, se uporablja določba
četrtega odstavka 41. člena Zakona o socialnem varstvu.
42. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike
Slovenije, uporabljati pa se začne po preteku treh mesecev od njegove
uveljavitve.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
8. člen |
|
|
|
|
|
|
|
8. člen |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|